Britansko otočje je v razvoju rock glasbe zadnjega pol stoletja odigralo ključno vlogo. Če je bil promet popularne glasbe še konec petdesetih let enosmeren, ko je glas o velikih rock'n'roll ikonah tipa The Everly Brothers, Buddy Holly ali Bill Haley prihajal izključno iz Amerike, se je os popularne glasbe z uspehom Betlov v prvi polovici šestdesetih na relaciji Evopa - Amerika vsaj uravnovesila, če že ne kar nagnila na evropsko stran. Beatlomanija je namreč odprla dolgo priprta vrata ameriškega trga številnim evropskim skupinam, razleteli so se Rolling Stonesi, The Who-ji, Animalsi..., s tem pa je naposled tudi Velika Britanija postala narekovalka glasbenih trendov.
Ker vsak glasbenik v lokalnem okolju za seboj pušča zapuščino, se je med največjimi glasbenimi navdušenci že dolgo tega oblikovala posebna podveja turizma - glasbeni turizem. O največjih svetovnih prestolnicah glasbe (London, New York, Los Angeles, Seatlle...) obstajajo obširni vodiči z vsemi potrebnimi informacijami o razvoju glasbene umetnosti, medtem ko je za izbrskanje čim večih zanimivih in koristnih informacij v manjših krajih treba pokazati vso detektivsko znanje in entuziazem. Sam sem se pred kratkim mudil v irski in britanski prestolnici, v članku pa vam predstavljam nekaj lokacij, ki navadnemu »masovnemu« turizmu ostajajo skrita, medtem ko glasbenim sladokuscem predstavljajo skorajda sveta mesta.
DUBLIN
Irska prestolnica Dublin s pol milijona prebivalcev ima bogato glasbeno zgodovino, tako je mestni turistični urad pred petnajstimi leti izdal celo vodič »Rock'n'roll Stroll - Dublin's Music Trail«, ki pa mi ga kljub obilici vloženega truda v knjigarnah in turističnih pisarnah ni uspelo najti. Mesto so skozi leta zaznamovali ne samo najsupešnejši irski glasbeni produkt kdajkoli, slavna skupina U2, ampak tudi folk legende The Dubliners, Thin Lizzy, Moving Hearts, Sinead O'Connor, Gary Moore, Bob Geldof... Irske krvi sta denimo tudi pokojna kitarska blues legenda Rory Gallagher in kantavtorska starosta Van Morrison, a slednja izhajata iz Corka oziroma Belfasta.
Thin Lizzy: Waiting For An Alibi (1979)
Eden najočitnejših glasbenih spomenikov irske prestolnice svojim slavnim sinovom je spomenik Phila Lynotta v središču mesta, na križišču ulic Harry in Grafton (slednja je ekvivalent ljubljanski Čopovi - torej se res nahaja v samem osrčju mesta). Phil Lynott se je sicer rodil v West Bromwichu (Angliji), zaradi težkih razmer pa so ga starega vsega štiri leta preselili k babici v Crumlin, predmestje Dublina. Njegov oče gvajanskih in mama irskih korenin se nista nikoli zares razumela, zato je bilo za otroštvo malega sina Phillipa najboljše, da se preseli v mirno dublinsko okolje.
Po nabiranju izkušenj v lokalnih skupinah je 20-letni Lynott s prijatelji leta 1969 ustanovil novo skupino Thin Lizzy, ki je v naslednjem desetletju postala ena najuspešnejših rock skupin svojega obdobja, znana predvsem po harmonični dvokitarski igri, kar je za tisti čas pomenilo pravo revolucijo. Ker sem tudi sam velik fan Lizzyjev, je bil obisk Lynottovega spomenika na prvem mestu mojih želja. Sem bil pa ob branju nekajstavčnega posvetila na podstavku spomenika negativno presenečen, saj je na njem navedena napačna letnica njegove smrti - zaradi kolapsa imunskega sistema je namreč umrl v prvih dneh leta 1986, in ne leta 1985, kot je navedeno tam. Mimogrede, poleg spomenika se nahaja priljubljeni nočni klub Bruxelles, lokal s težkorockersko godbo.
Spomenik pokojnemu Philu Lynottu (Thin Lizzy) v centru Dublina
Naslednja postojanka je bila četrt Crumblin, jugozahodno predmestje Dublina, kjer je Lynott živel v zgodnjih otroških letih. Ker nisem nikjer na medmrežju ali kjerkoli drugje zasledil, kje točno se nahaja njegova hiša, mi ni ostalo drugega kot detektivski pristop: v eni izmed pesmi je Lynott zapisal »"When I'm in England, I say, I'm from Ireland. When I'm in Ireland, I say, I'm from Dublin. When I'm in Dublin, I say, I'm from Crumlin. When I'm in Crumlin, I say, Leighlin Road. When I'm in Leighlin Road, I say, I'm a Lynott. - Phil Lynott«. Sledil sem orientacijskim navodilom besedila in našel ulico Leighlin Road, ki se v dolžino razteza zgolj kakih 150 metrov, tam sem nato o Lynottovi hiši vprašal neko ženico, ki me je napotila zgolj nekaj metrov stran - do popolnoma navadne stanovanjske hišice, ki je bila nekoč v lasti Philovih starih staršev. Hiša najdena, cilj dosežen!
Tretji dan prebivanja v Dublinu sem se odpravil na polotok Howth, priljubljeno sprehajalno točko Dublinčanov, ki se želijo odpočiti od mestnega vrveža. Do železniške postaje na Howthu je iz centra kakšnih 25 minut vožnje v smer severovzhoda. Howth je mesto, kjer se stikajo nebo, ocean in zemlja - pravi raj na zemlji! Obiskovalcem polotoka je všeč mirna narava, številne sprehajalne poti, veličastni klifi nad obalo in celo svetilnik. Na bolj obljudenem, zahodnem delu polotoka pa se nahaja še nekaj. St. Fintan's Cementery (pokopališče Sv. Fintana, junaka irske mitologije), kjer je pokopan Phil Lynott. Čeprav je pokopališče veliko in je na prvi pogled grob težko locirati, bo znal prav vsak domačin pokazati, kje je pokopan ta veliki glasbenik.
Zadnje počivališče Phila Lynotta v severovzhodnem delu Dublina
Naslednja izmed mestnih rockerskih destinacij so bili studiji Windmill Lane, znani tudi kot "U2 studiji", saj so irski rock velikani tam posneli nekaj svojih zgodnjih albumov: »Boy« (1980), »War« (1983) in »The Joshua Tree« (1987). Čeprav so dejanski studiji že dolgo preseljeni na drugo lokacijo, še danes ostajajo priljubljena turistična točka iskalcev glasbene zapuščine U2-jev. Studiji se nahajajo kakšnih 20 minut hoje vzhodno od mestnega jedra, tik pred obalo irskega morja, ki ločuje Irsko in Veliko Britanijo.
Ob naključnem sprehajanju po Temple baru, centralni dublinski četrti in centru nočnega življenja, bo vsak obiskovalec hitro naletel na »Zid slavnih« s podobami nekaterih največjih glasbenih zvezd, ki so zaznamovali irsko prestolnico. Prepoznaš vse izmed njih?
Zid slavnih irskih glasbenikov v četrti Temple bar
V Temple baru se nahaja tudi Hard Rock Cafe z zavidljivo zbirko inštrumentov in drugih artifaktov, ki so nekoč pripadali izvajalcem kot so Elton John, U2, Def Leppard, Grand Funk Railroad, Kiss... Cene hrane so v Hard Rock Cafe-ju kakopak ekstremno visoke, enega Guinessa pa si vseeno lahko privoščite. Stal vas bo okoli štiri evre in pol.
Štiridnevno prebivanje v Dublinu sem zaključil tako, kot se edino spodobi - s koncertom legendarnih rockerjev Status Quo, ki so v največji pokriti dvorani na Irskem, dublinski Areni O2, priredili svoj poslednji koncert kdajkoli v klasični postavi Rossi / Partfit / Lancaster / Coghan. Kako je bilo na koncertu, si lahko preberete TUKAJ. Pred dvorano se razteza Dublin Memorial Bridge, most, ki so ga U2 leta 1984 vključili v videospot skladbe Pride (In The Name of Love) - oglejte si ga spodaj.
LONDON
V jutru po koncertu sem jo mahnil v London, kjer sem imel pred večernim koncertom že izbranih nekaj »must see« lokacij. Moji pretekli obiski Londona so služili standardnemu turističnemu ogledu, tako da je bil tokratni (enodnevni) obisk namenjen izključno iskanju drobcev glasbene zgodovine tega megalomanskega mesta.
Uvodoma sem jo mahnil na ulico Heddon (Heddon Street), ki se nahaja na naslovnici kultnega albuma Davida Bowieja »The Rise and Fall of Ziggy Stardust and the Spiders from Mars« (1972), enega najbolj čislanih konceptualnih albumov v zgodovini rocka. Mestna oblast je pred dvemi leti na mestu, kjer je bila posneta naslovnica, postavila spominsko ploščo, njenega odprtja pa sta se med drugim udeležila tudi Gary Kemp (Spandau Ballet) in zdaj že pokojni Bowiejev klasični basist Trevor Bolder.
Heddon Street 23 - mesto, kjer je nastala naslovnica kultnega Bowiejevega albuma »Ziggy Stardust« (1972)
Zgolj nekaj minut hoje stran (kar je glede na velikost Londona RES malo) se nahaja Hard Rock cafe z eno najprestižnejših zbirk glasbil katerekoli restavracije te po vsem svetu locirane blagovne znamke. Želite na lastne oči videti, kako izgleda bobnarski komplet Johna Bonhama (Led Zeppelin), platinasta plošča Beatlov za milijon prodanih izvodov albuma »Abbey Road«, kitara Jimija Hendrixa ali usnjeni plašč Axla Rosea? Obisk londonskega hard rock cafe-ja je v tem primeru obvezen! Lociran je v neposredni bližini Buckinghamske palače, tako da vam tudi njen ogled ne bo vzel veliko časa.
S podzemno železnico sem se odpravil nekaj kilometrov stran do postaje St. John's Wood, ki služi kot izhodišče za ogled slavne ceste Abbey (Abbey Road). Že na sami podzemni postaji nas pričaka trgovina z izdelki uradne trgovine Beatlov. Težko bi našli Zahodnjaka, ki ne pozna motiva slavne naslovnice njihovega albuma »Abbey Road« (1969), na kateri George Harrison, Paul McCartney, Ringo Starr in John Lennon na prehodu za pešče prečijo cesto. Danes je prečenje te iste zebre priljubljena dejavnost turistov vseh starosti in barv kože, tako da treba v primeru želene spominske fotografije najprej počakati, da sploh prideš na vrsto. Pri tem dejanju se v obe smeri ves čas nabirajo prometni zamaški, kar pa je zanimivo, prav nihče od voznikov ne trobi, saj se vsi dobro zavedajo historičnega pomena dotične točke. V neposredni bližini prehoda se nahajajo tudi Abbey Road studiji, kjer so poleg Beatlov v v prejšnjih dekadah snemali tudi Depeche Mode, Michael Jackson, Pink Floyd, Meat Loaf, Queen, U2....
Slavna zebra na Abbey Roadu - leta 2014 (levo) in leta 1969 (desno)
Zgolj postajo stran se nahaja Baker Street, še ena izmed ulic, ki jo glasbeniki v svojih delih pogosto citirajo. Rolling Stonesi o njej govorijo skozi hit skladbo Some Girls, Jethro Tull so leta 1975 posneli skladbo z naslovom Baker St. Muse, tri leta kasneje pa je velik hit z imenom Baker Street posnel tudi leta 2011 umrli škotski komponist Gerry Rafferty. Gre za zelo živahno ulico, kar sem začutil tudi na svoji koži, saj sem se na njej znašel ravno v času pred tekmo druge angleške lige med Hull Cityjem in Sheffield Unitedom, tako so bili vsi lokali preplavljeni z nogomentimi navijači in spremljajočimi fanatičnimi napevi tisočerih grl.
Gerry Rafferty: Baker Street (1978)
Ure so hitro tekle, tako sem se bil že primoran napotiti proti jugozahodnem delu Londona, kjer se je odvijal večerni koncert. Še pred tem pa skok na cesto Queens Ride v četrti Barnes, kjer se je leta 1977 končalo življenje velike britanske rock zvezde prve polovice sedemdesetih, Marca Bolana, vodje folk / glam rock skupine T. Rex.
T. Rex: Childern of the Revolution (1972)
Dva tedna pred 30-im rojstnim dnevom je Bolan s spremljevalko Glorio Jones (znano po pesmi Tainted Love) večer preživljal v enem izmed klubov, na poti domov pa je Jonesova izgubila oblast nad vozilom in se zaletela v drevo, kar je bilo za Bolana usodno, medtem ko je sama nesrečo preživela (živi še danes, šteje 68 let). Ob usodnem drevesu se danes nahaja spomenik, kjer T. Rex oboževalci iz celega sveta pokojnemu glasbeniku v čast puščajo sporočila in posvetila. V poldrugi uri, ki sem jo preživel tam, je spominsko mesto obiskalo kar nekaj meni podobno mislečih ljudi, tako da lahko mirno zapišem, da Marc Bolan in glasba legendarnih T. Rexov tudi še 37 let po njegovi smrti živi dalje.
Spominsko obeležje (z usodnim drevesom zadaj), kjer se je leta 1977 končalo življenje Marca Bolana (T. Rex)
Po popitem pivu sem se z motom »Keep a little Marc in your heart« v srcu odpravil nazaj do dvorane Hammersmith Apollo, legendarne koncertne lokacije, kjer so v preteklih dekadah nastopali praktično vsi, ki v svetu glasbe kaj pomenijo, naj omenim samo nekatere izmed njih: Buddy Holly, The Beatles, Johnny Cash, The Who, Kate Bush, Bruce Springsteen, Sweet, Rush, Thin Lizzy, Frank Zappa, Queen, Dire Straits, Neil Young, Elton John, Duran Duran, Iron Maiden, Motörhead... Tega večera so tam nastopili Foreigner, Europe in FM (reportaža TUKAJ), kar je bila pred povratkom v domovino tudi moja zadnja »rockerska« postaja.
na vrh