Leta 1982 je Commodore predstavil kultni računalnik Commodore 64, začela se je Falklandska vojna, Spielberg je predstavil E.T.-ja, javnost je prvič v roke prejela CD-je, v Italiji so izumili ciabatto, Kanada pa je sprejela ustavo s katero je dokončno uveljavila neodvisnost od Združenega kraljestva. V kanadskem Quebecu pa je istega leta nastala ena najbolj samosvojih in unikatnih metal zasedb vseh časov. Voivod! Kar 34 smo čakali, da se je skupina sploh prvič ustavila tudi pri nas, a smo jih preteklo sredo vendarle dočakali. V družbi Entombed A.D. in Lord Dying.
Sprva trem nastopajočim skupinam se je v zadnjem trenutku pridružila še četrta, in sicer finsko norveški dvojec Barren Womb, ki ga sestavljata kitarist Tony Gonzahl in bobnar Timo Silvola, oba pa si delita še vokalne dolžnosti. Barren Womb preigravata glasbeni zvarek v katerem močno prevladujejo noiserski elementi, mestoma pa tudi hc punk in celo country. V dobre pol ure sta fanta natresla kup repetativnih rifov in enoličnega noiserskega dretja, kar je bilo zanimivo komad ali dva, nato pa se je vsa stvar začela močno ponavljati in s tem dolgočasiti. V spominu bo tako ostalo le zares neusmiljeno Timovo tolčenje po opnah, ki je penzioniste na Grablovičevi verjetno streslo ravno med vremensko napovedjo.
Precej bolj poslušljivi so bili Lord Dying iz ameriškega Portlanda, ki v glavnem plavajo po močvirnatih vodah sludge metala in tako vokalno kot stilsko pogosto povlečejo na NOLA očake Crowbar. Čeprav si Lord Dying od veteranov žanra sposojajo glasbeno osnovo in vokalist Erik Olson pogosto zveni kot Kirk Windstein, po novem pa v bendu basira tudi Jeff Golden, ki je še do nedavnega igral prav v Crowbar, pa Lord Dying kljub temu le niso njihova popolna kopija. Kot so pokazali v živo so Lord Dying namreč pogosto precej hitrejši, odlikuje pa jih v prvi vrsti izvrstno rifanje in soliranje Chrisa Evansa, ki ne sloni zgolj na masivnih rifih, temveč zna žanrsko odplavati proti thrash in heavy metalu, kar je lepo pokazal epski, melodični »bridge« Darkness Remains. Lord Dying so se izkazali za zelo solidno ogrevanje za to, kar je sledilo.
In sledili so tisti zaradi katerih je bil tokratni koncert najtežje pričakovani koncert leta. Sploh prvič v svoji dolgoletni karieri je na slovenski oder stopila ena najbolj čislanih skupin, ki je v osemdesetih izumila povsem sebi lasten zvok thrash metala, ki je hitro presegel žanrske okvire in odletel v progresivno vesolje. Voivod so navdihnili punk, Motörhead in progresivni rock in rezultat teh vplivov je zvok, ki je prepoznaven takoj in lasten le in zgolj Voivod. Kljub smrti Dennisa »Piggy« D'Amourja (zaradi raka črevesja je umrl 26. avgusta 2005), glavnega krivca za glasbo polno disonančnih zvokov, čudne ritmike in atonalnih akordov, Voivod živijo dalje. Z novim kitaristom Danielom »Chewy« Mongrainom, ki je bendu vdihnil novo življenje so posneli izvrstni come back album Target Earth, letošnjega februarja pa še EP Post Society. Kako izgleda post družba v očeh Voivod pasmo končno lahko videli tudi na naših odrih. Kanadski velikani so Ljubljano pozdravili z naslovnim komadom enega najbolj veličastnih trenutkov svoje kariere, Killing Technology in vse dokler ni odzvenel zadnji ton zadnjega komada, je bilo kot da smo na čudovitem potovanju skozi galaksije, nebule in zvezdne meglice. Voivod so znova pripravili nepozabno srečanje; neskončne so bile zabavne grimase in seksi plesni gibi frontmena Snakea z enim najbolj prepoznavnih vokalnih pristopov; topovske so bile Awayeve salve na minimalnem bobnarskem setu; kompleksne in čudaške Chewyjeve (ki je med nastopom je pridno srkal Tektonikovega Iggyja, hehe) kitarske vragolije in bobneče rohnenje Rockyjevega basa, ki se je v bendu znašel tako dobro, da se Blackyja (čeprav je v bendu pustil ogromen pečat) sploh ne pogreša več. Voivod so novi EP predstavili z melanholično Fall in madmaxovsko Post Society, presenetljivo nabito polno dvorano pa osrečili še s klasikami The Prow, Chaosmöngers, Korgüll the Exterminator in redkeje igranima poslasticama Inner Combustion in Order of the Blackguards. Mnogo prehitro je minila vesoljska ura z zaključno himno Voivod, a to bo ura, ki ne bo nikoli pozabljena.
Za konec smo zavili še na levo pot, pot teme, črne magije in smrti s švedsko inkarnacijo nesmrtnih Entombed, Entombed A.D. pod vodstvom vokalista LG Petrova, ki je z izjemo albuma Clandestine (1991) svoj prelestni glasek posodil vsem albumom tega švedskega kulta. Entombed A.D. so se tokrat na slovenske odre vrnili že tretjič (prvič so nas obiskali oktobra 2014 z Grave, drugič pa letošnjega februarja z Behemoth in Abbathom) in tudi tokrat niso razočarali in ponudili standardno dober set švedskega death metala polnega kitar žgočih kot cirkularke in vedno suverenega Petrovega laježa, ki s svojim stilom steklega buldoga resda lahko hitro postane enoličen, a je vedno suveren in zabaven. Manjšino odigranega seta so tokrat predstavljali štirje komadi z Entombed A.D. albumov Back to the Front in Dead Dawn, s slednjega sta prepričala rušilca Midas In Reverse in Dead Dawn, ki res nista na nivoju denimo albumov Left Hand Path ali Wolverine Blues, a uspešno nadaljujeta rušilno zgodbo death 'n rolla, kot so mu zavladali le Entombed. Energični in karizmatični Petrov je kot ponavadi navdušil s čisto slovenščino (po mamini strani je sicer pol Makedonca), bend pa se je s preostankom seta v roko v roku s hudičem sprehodil po železnih klasikah kot so Stranger Aeons, Revel in Flesh, Wolverine Blues in Left Hand Path. Petrov in banda so zadostili žeji po dobremu švedskemu death metalu zanimivo pa bo videti kaj bo prineslo rivalstvo med Entombed A.D. in Entombed Nickeja Anderssona, Alexa Helida in Uffeja Cederlunda. Slednja trojica je po sodni poravnavi upravičena do igranja albuma Clandestine pod originalnim imenom in na nedavnem nastopu na križarjenju Close Up Baten, kjer sta se jim pridružila nekdanja člana Morbus Chron (bend je žal že razpadel, a je obvezno poslušanje genialnega Sweven!) Robert Endersson na vokalu in Edvin Aftonfalk na basu, dokazala da zveni izjemno.
na vrh