Prvi zanimiv glasbeni ustvarjalec drugega dne na drugem festivalskem odru so bili slovenski folk metalci Zaria. Sekstet v postavi Gašper Pesek (klaviature), Miha Merc (kitara), Jakob Konda (kitara), Nika Kos (bobni), Rok Ražman (bas kitara) in najbolj prepoznavno ime zasedbe pevka in flavtistka Inez Osina, že v sami iztočnici delovanja posedujejo izpostavljeno komponento dostopne muzikaličnosti. Pravzaprav gre za nekakšno nadaljevanje glasbenih usmeritev zasedbe Brezno, pri katerih je prej sodelovala na vokalu in flavti Inez. Pol ure nastopa je predstavilo potentno zasedbo, ki ji zapeljivost druženja udarnih simfo power metal karakteristik in melodične dostopnosti folk teatra ni tuja (skladba kot npr Modro obzorje), obenem pa je seveda prevzemal vseskozi pozornost karizmatičen soprano vokal pevke Inez. Publika se je dobro vnela, pri čemer ni pozabila privleči s seboj do odra napihljivih igrač in čolnov. Slovenska besedila prinašajo skupini pomemben element prepoznavnosti, v siceršnjem strogo zakoličenem žanrskem diapazonu kateremu pripadajo.
Radovednost ni popuščala niti med nastopom kranjskega kvinteta Armaroth. Publika se je naglo izmenjala, več je bilo »resnih« poslušalcev, več čupanja kot na Zario, ali recimo raje »migotanja« z zaenkrat še suhimi in urejeno naželiranimi pričeskami. Bend je usul tono kasetnih bomb na prizorišče, ko je utelesil dela povzeta s studijskega EPja »False Vision«. Bend izkazuje izredno kemijo in zaznavanje, kar prihaja s postopnim zorenjem in odrskimi izkušnjami. Predvsem je imponiral s svojim brutalnim, nizko intoniranim death metalskim grčanjem pevec Fifs, ki je v mastnem primežu riffov obeh rohnečih kitar in razgibanih ritmih surovega death metal brutaliziranja, korenito »preklel« vso zaznavno stvarnost univerzuma. Ta bend mora nujno »prijeti v roko« izkušen producent, kajti revitalizacija dejanj zasedb stare šole tipa Cannibal Corpse ali/in Dying Fetus, jim gre še kako dobro od rok, zato obeta ta skupna v prihodnje resnično veliko. Pa še slovenska je!
Veliki oder so v torek razdevičili jeseniški death metalci Within Destruction, ki so pod oder kljub zgodnji popoldanski uri uspeli privabiti že lepo številčno publiko, željno modernega death metala obarvanega z vplivi black metala. Točno to so Jeseničani tudi ponudili pa čeprav so se očitno velikega odra nekoliko ustrašili. Četudi imajo Within Destruction že mednarodne izkušnje, je namreč zmotila predvsem statičnost kitaristov, ki so večinoma časa srepo zrli v vratove svojih inštrumentov. Svoje delo so sicer kljub temu opravili z odliko, saj so rifi navdihnjeni od modernega ameriškega death metala a la The Black Dahlia Murder nevarno leteli z vseh strani. Ni pa bilo ne duha ne sluha o kakšni lenobi od vokalista Roka, ki je po odru ves čas pridno nabiral kilometre, obenem pa brez težav ponudil odlično, brutalno kruljačino, ki je bila zaradi menjavanja globokega growla in višjih screamov, hudičevo pestra in razgibana. Poleg Roka je največ pozornosti brez dvoma ukradel še tehnično neverjetno podkovani bobnar Luka, ki je razkazal širok nabor bobnarskih veščin od blast beatanja do dinamičnih in domišljenih prehodov. Within Destruction so v dobre pol ure odigrali levji kos prvenca From the Depths in dodali še sveži single Bloodbath, ki obeta veliko. Še največja slabost Within Destruction špila je bilo to, da se je prekrival z Armaroth na drugem odru in tako ni bilo možno videti obeh zasedb v celoti.
Pred drugim odrom znova obrat publike in vodnim hlapom vlažnega zgodnje popoldanskega ozračja so se v obilnem odmerku pridružili še hlapi »vrelega« piva. Razlog njegovega vretja? Švicarski poganski folk metal veseljaki Abinchova. Septet opremljen z violino ter flavto, pravzaprav v izročilu ne prinaša ničesar novega na prizorišče. V okviru Metaldays festivala je njihov nastop definitivno prinesel nekaj obliža na rane tistim, ki so pogrešali plejado nastopov popularnejših (večjih) folk metal zasedb, ki so izdatneje obiskovale prizorišče festivala v preteklih letih. Abinchova se naslanjajo na izročila panovskega burkaštva, ki se drži skupin, kot so Turisas, pa novejših Fintroll. Seveda ob tem ne izostaja šemljenje v poganske bojne barve in kože odrtih koz, kar spada v odrski špas teater skupine. Bend je hitro dvignil publiko z nalezljivimi vložki folk melosa in se ob razživeti publiki tudi sam odlično počutil. V sklopu pol ure je predstavil svoj studijski prvenec »Versteckte Pfade« (2011), ki se mu je pridružila tudi izvedba dveh povsem novih skladb in sicer Wegweiser in Wandlung.
Živopisanost žanrske ponudbe nastopajočih zasedb na drugem odru drugega dne Metaldays festivala nikakor ni pojenjala. Oder zasedejo za naslednje pol ure italijanski Roxin' Palace. Melodični hard rockerji s pričesko sleaze-a, delujejo sicer od leta 2011, a so sestavljeni iz ekipe glasbenikov, ki že imajo kar nekaj kilometrine za seboj. Edini resnični mlečnozobec v skupini je pravzaprav le pevec Axel Lessio , ki se je tudi predstavil v takšnem slogu. Z nekaj treme. Italijani so nabrali pred pročeljem odra kup šmink. Pravzaprav so predstavljali na redek žanrski odklon festivala strogo zapisanega oživljanju zapuščine metala v vsej njegovi pojavnosti. Klasična drža, klasične znamke kitar, podrapane kavbojke in seveda mera lišpa ter poziranja. Dve kitari. Občutek je nekajkrat bežno odtaval naproti vplivom Skid Row, pa čeprav so Roxin' Palace še vedno nekaj svetlobnih let oddaljeni od omenjenega dovtipa. Bend je v obilnem odmerku predstavljal svoj studijski prvenec »Roxin' Palace« (2013), čuti pa se da mora še preglodati precej odrov, da zraste v kompaktnosti in definiranju izvedbe odrskih nastopov. Tudi oddaljeno »lizanje« skupine s punk aroganco, se ni prav dobro seštelo z vsem videnim in slišanim.
Prvi tujci, ki so v torek stopili na veliki oder so bili nizozemski Gold, ki spadajo pod okrilje založbe Van Records, ki ima odličen nos za underground bende (The Devil's Blood, Castle, Year of the Goat, Vanderbuyst), njen nabor pa je usmerjen predvsem v vse kar diši po okultnem in "vintage". Gold sicer kakšni hudi častilci hudiča niso, je pa njihov retro pristop do rocka zelo blizu dinozavrom kot so Led Zeppelin in Jefferson Airplane. Speven rock obogaten s trenutki heavy metala na eni in skorajda popovskimi refreni na drugi strani v živo nadgrajuje zapeljiv vokal Milene Eve, ki je na odru s svojim poplesavanjem in kretnjami sicer resda delovala kot bi bila na acidu, a k bendu to še kako paše. Nalezljive refrene so poleg tega obogatile dobre kitarske poteze, predvsem glavnega pisca Thomasa Sciaroneja, ki se ga spomnimo iz The Devil's Blood. Med nastopom Gold so se oblaki prvič (in žal ne zadnjič) konkretno odprli, a je dež med eteričnim rockom nizozemskega Zlata deloval očiščevalno, celo tako, da je z odra nanj stopila tudi Milena.
Prvo prav prijetno in pozitivno presenečenje so prinesli na drugi oder madžarski powermetal praporščaki iz Budimpešte Crossholder. Kot namiguje ime samo, so fantje zapriseženi klišejskemu navdihovanju nad zgodovinsko epopejo križarskih vojn (skladbi Illuminati, The SIege of Jerusalem, itn…). Teatralnost odrskega šemljenja sliši seveda vkup z odrskim performansom. Prav med tem nastopom, pa se je znova nemarno ulilo z neba, vendar si skupina s tem ni pretirano belila glave. Odličen, izdelan vokal, kompaktno igranje. Čuti se, da bend čvrsto verjame v svoj lik in svoje delo. Čeprav gre za generično pogrevanje dobro preverjenega izročila starošolskih heavy metal zasedb, nosijo Crossholder veliko mero srčnosti in odrske angažiranosti, kot jo je med drugim uprizorila izvedba pospešene jurišnice Crossholder Army, s čimer ustvarjajo Crossholder do poslušalca že »na prvo žogo« zahtevan magnetizem in nalezljivost.
Na Nizozemskem smo ostali še nekaj časa, saj so Gold na odru nasledili njihovi rojaki Vanderbuyst. Za razliko od prvih ti niso neznanci naših odrov, prvič so se pri nas predstavili kot predskupina Saxon, z Gold pa jih veže tudi to, da je kitarist Willem Verbuyst produciral njihov prvenec Interbellum. Kakorkoli že, Vanderbuyst so poskrbeli, da je Tolmin udarila konkretna doza hard 'n' heavyja, s katero je nizozemski trio publiko zalil vsaj toliko kot nebo, ki se nas je do konca njihovega nastopa za kratek čas vendarle nekoliko usmililo. Kljub dežju je udarni power trio spremljalo že precej številčno občinstvo, ki se je napajalo z bendovo eksplozivno energijo (in obratno). Jochem je zanesljivo skrbel, da so nalezljivi, melodični refreni pompozno odleteli k publiki, kombinacija enostavnega hard rock rifanja, preprostega četrtinskega takta in hitrejših heavy metal izletov so publiko izzvali v živahno poplesavanje po lužah pod odrom. Vanderbuyst so daleč od originalnosti, a izročilo klasičnega hard rocka skozi njih diha s polnimi pljuči, njihova energija pa je tako preprosta, iskrena, pozitivna in nalezljiva, da so noge in glave med njihovim nastopom migale kar same od sebe.
To pa je bil šele uvod v prvo dejanje prave grabežljivosti nastopajočih drugega dne na malem odru. Egiptovski bend iz Kaira imenovan Scarab. Z zlato obarvanimi obrazi. Mračni epski death metal, zabeljen s čarovnijo arabesk v melosu. Pristno in na moč iskreno. To bi moral obvezno slišati tudi Karl Sanders in njegovi pajdaši zasedbe Nile. Odličen death metalski growl. Poguben, zlovešč, demonski. Vse v enem. 40. minut »živahnega mrtvila«, gnitja mezopotamskega mesa, rojenja gomazečih svetih hroščev ter ostalega mrčesa, kot tudi smrtonosnega plimovanja živega peska brezkončnih saharskih sipin izpod žgoče furije odličnih Scarab, je predstavila eno najbolj samoniklih in posebnih skupin ne le v sklopu nastopajočih drugega odra, pač pa kar celotnega drugega dne festivala. Bend, ki ga morate vsi, ki stavite kaj na zlohotno in samoniklo atmosfero zabeljeno s teatralno pričesko arabskega melosa, nujno preveriti.
Po hard rockerskih ritmih pa se je tudi glavni oder odel v težko death metalsko lomastenje floridskih redneckov Obituary. Legendarni Floridčani bodo še letos izdali težko pričakovano ploščo, še prej pa so svojo nezgrešljivo Osmrtnico oznanili tudi v Tolminu. Obituary še nisem videl v slabi formi in ameriški kmetavzi so tudi tokrat upravičili status enega največjih imen death metala vseh časov. Američani so od zadnjega nastopa na naših tleh, v Mostovni so »Threatening Skies« priklicali pred dvema letoma, setlisto dodobra premešali in dodali tudi nekaj že dolgo neslišanih komade. S tega vidika je bil njihov koncert prava poslastica za obliznit krvave prstke, publiko so namreč že pozdravili kar s Slowly We Rot gnilobo Stinkupuss. Tudi sicer je skupina večino komadov izbrala s kultnega trojčka Slowly We Rot, Cause of Death in The End Complete, tako da smo bili deležni prave zgodovinskega lekcije death metala, Obituary pa so predstavili tudi naslovni komad prihajajoče plošče Inked In Blood. Fenomenalni setlisti, odličnemu zvoku in peklenskemu nastopu ni ostala dolžna niti publika, ki je od prvega trenutka ves čas divje moshala, crowd surferjem pa ni bilo videti konca. Počival pa ni tudi bend, saj je legendarna čupa Johna Tardya ves čas plapolala v zraku, izpod nje pa je John iz svojih glasilk znova izvabljal enega najbolj ogabno zvenečih growlov, ki mu na sceni ni para, njegov živalski vokal, prepoznaven še gluhim pa bi Pablo Francisco opisal kot, »He sings like a creature.« Zvok bobnov Donalda Tardyja še vedno zveni kot lomljenje kosti v starih azijskih pretepačinah, kitara Trevorja Peresa pa je zavoljo izredno mogočnega zvoka rohnela kot helikopter. Obituary so živ dokaz, da starih death metal prdcev ne ustavi nič, kar se je zgolj še potrdilo že naslednji dan.
Precej manj zanimivosti pa so dostavili eni redkih predstavnikov death corea na festivalu. Brutality Will Prevail. Pravzaprav je tovrstnih skupin danes morje na planetu in težko še kakšna resnično preseneti, v kolikot ne gre za brezhibno tehnično izpopolnjenost, veliko mero virtuoznosti in seveda kreativne navdahnjenosti, ki dozira v dosje izraza želeno mero samoniklosti. Brutality Will Prevail so izmed naštetega žal vse drugi prej. Niti dve kitari, nižje uglašeno rezgetanje instrumentov, ne trgajoči bas, ki je občasno predrl odrski zvok skupine, niso uspeli prevzeti pozornosti nad tipičnim vreščavim core »športnikom«, oblečenim po zadnji modi trgovine »Intersport«. Ta je skakljal po odru levo in desno ter se neuspešno sršil in skušal s svojo pojavo »ustrahovati« množico, ki je spremljala nastop zasedbe. Duhamorno in pozabljivo.
Mračilo se je, vedrine na nebu že davno tega ni bilo več. Dež je še naprej brez slehernega usmiljenja splakoval horde sicer vzdržljivih metalskih glav. Temu vsled je všečno završalo z malega odra, ko so se nanj povzpeli francoski black metalci Nocturnal Depression. Francija je znana po tem, da rada dostavi »usekane« izvajalce. No Nocturnal Depression niso tako usekani, kot sicer prepoznavni, oziroma posebni zaradi avtorske samoniklosti. Black metal dozirajo z dolgimi, »votlo doneče« odmerjenimi pasažami, ki lebdijo na lomastenju počasi udrihajočih ritmičnih struktur, kjer se ne zgodi v tehničnem smislu prav nič posebnega. V nasprotju s tem pa uspe skupina vražje resnično skreirati hipnotično atmosfero, kar je tudi bistvo vsega bistva v glasbenem poslanstvu zasedbe. Depresija učinkuje! Bodisi v Kings Of Black Metal, Nostalgia, ali otvoritveni We Are All Better Of Dead. Vulkan depresije je deloval na moč resnično. Ko ugledaš levo roko vokalista / kitarista, te spreleti srh, saj spominja njegov »dvoprstni krcelj« na kavelj kapitana Kljuke, a njegovo igranje, kot nastop celotne skupine, je izzvenel brezhibno.
Po Nocturnal Depression je vodila pot na glavni oder kjer so napovedali svoj nastop Borknagar. Kultna norveška black meal zasedba v katero se je nedavna znova vrnil ICS Vortex, velja za ekipo prekaljenih mojstrov svoje black metal veščine, korenito začinjene s folk melosem. Navkljub velikim pričakovanjem, pa nastop Borknagar ni dostavil zahtevanih standardov. Predvsem je motil obupen zvok. Instrumentalno so jo Borknagar kar dobro odnesli, osupljivo slabo pa so v miksu zvočne slike zveneli vokali. Bend je priredil starošolsko set listo s poudarkom na prvih štirih albumih z izjemo otvoritvene The Genuine Pulse (»Empiricism«, 2002) in edine skladbe vzete iz aktualnega albuma »Urd« (2913) imenovane Epochalypse. Set lista pisana na kožo fanom starih Borknagar, ki se po zadnjih studijskih izdajah skupine niti ne čudijo več zakaj so Dimmu Boergir »odgnali« ICS Vortexa iz skupine, pa skoraj zagotovo ni potešila njihovih src. V atmosferi je manjkal košček nečesa več, tiste »pike na i«, ki jo označimo z besedo »magija«. Zagotovo na rovaš povprečnega vokalnega iztržka, ki je kazil celokupno koncertno sliko Borknagar so torej razočarali na glavnem odru drugega dne festivala, pa čeprav so izkušeni dovolj, da bi lahko temu naredili »širok obvoz«. Vokalno bodo morali stvari rešiti. Nedopustno je da navijejo ICS Vortexa do te mere, da preglasi njegovo tuljenje celo kitarski instrumentarij, medtem ko je Vintersorg zanj tako v čistem petju, kot growlu »mala beba«. Lahko da je zbolel, ali imel slab dan. Vseeno. Alarm je tu in skupina bo morala nekaj ukreniti, pred nadaljnjimi blamažami na živih nastopih. Kako se streže pravemu zvoku so za Borknagar pokazali njihovi norveški rojaki Satyricon, ki so sunkovito popravili klavrn vtis predhodnika in tako upravičili vlogo glavnega nosilca festivala drugega dne.
Če Obituary v death metalu že četrt stoletja ne poznajo počitka pa to v heavy metalu še toliko bolj velja za kultno ameriško zasedbo Manilla Road oziroma njenega vodjo in edinega še preostalega originalnega člana Marka »The Shark« Sheltona. Organizatorji so se v zadnjih dveh letih zares potrudili in drugi oder obogatili z nekaj zares legendarnimi imeni, svoje ime pa so zares upravičili tudi Kansačani. Ti so v več kot tridesetih letih delovanja izdali že kar šestnajst studijskih plošč, za letos pa napovedujejo sedemnajsto. Dejstvo je torej, da je idealno setlisto nemogoče sestaviti, tudi zaradi tega ker večjih nihanj v kvaliteti albumov ni, a so nas Manilla Road spretno popeljali skozi svojo zgodovino prvinskega (proto) heavy metala polnega epskih trenutkov ter fantastičnih, mitoloških in grozljivih tematik, ki te s svojo pompoznostjo in epskostjo kar silijo, da se takoj po koncertu včlaniš v kakšen LARP klub. Mark je resda na oder prikorakal kot oveneli in ostareli hipi, a soliral je z lahkoto in spretnostjo morskega psa v vodi, kar je dokazal že z uvodno virtuoznostjo v Flaming Metal Systems. Glavnino vokalnih nalog je prevzel Bryan »Hellrodie« Patrick, ki v živo zveni mnogo bolje kot nosljavi Markov vokal na ploščah, čeprav je ta tokrat kot spremljevalni vokalist lepo začinil Bryanov klasični heavy metal vokal s svojim tipično tečnim vokalom in skorajda death metalskimi growli. Surov, a ravno prav glasen in razločen zvok je kazal na to, kako bi morali Manilla Road zveneti na albumih (namesto obupne produkcije, ki jih spremlja že od vsega začetka), odlična setlista polna železnih klasik kot so Crystal Logic, Open the Gates in Death By the Hammer in publika (čeprav razredčena zaradi dežja) in razpoložen bend brez dvoma razlog za to, da so Manilla Road predstavljali enega izmed vrhuncev festivala. Heavy Metal to the World!
Kot nosilci glavnega odra so zadnji nanj stopili norveški pionirji black metala Satyricon in pred polnim prizoriščem odigrali skorajda identičen koncert kot v Šiški lanskega decembra. Iz nabora komadov so sicer izpustili nekaj dolgočasja še aktualne plošče in je bil zaradi tega potek koncerta mnogo boljši in bolj živ. Norvežani obvladajo svoj posel in tudi zvok je bil tokrat kot iz škatlice, saj so kitare rezale kot skalpeli, Frostovo bobnanje pa je zvenelo kot bobnenje topov pred stotimi leti. Satyricon je brez pretiranega truda uspelo ustvariti diabolično in epsko atmosfero, ki jo je naletavanje dežja le še potenciralo. Prav zaradi tega bi še kako pasal kakšen čistokrvni black metal rušilec več iz prvih treh plošč, tako pa smo znova dobili, sicer fantastično himno Mother North, za konec pa kot vedno K.I.N.G. Satyr je še vedno karizma brez primere, Frost bo bobnih tolče kot Animal iz Muppetkov, a vse kar je tokratni nastop Satyricon razlikovalo od tistega v Kinu Šiška je bilo to, da se je ta odvijal pod odprtim nebom. Solidno, a brez kakšnih hudih presežkov.
Po zelo dobrem izkustvu s Satyricon, pa je drugi oder ponudil nastop še zadnjega izvajalca drugega festivalskega dne. Nastop odličnih veteranov death metala poljske branže Vader. Legendarna skupine, ki v ustvarjalnem smislu ni storila kariernega kiksa, dostavi vselej svoj maksimum. Koncerti Vader so vselej garant odličnega izkustva. Zahvaljujoč odličnosti ostro izdelanega glasbenega vizionarstva njenega prvega poveljnika, edinega originalnega člana zasedbe, pevca in kitarista Piotra Wiwczareka. Bend, kije konec letošnjega maja izdal že svoj skupno deseti studijski album z naslovom »Tibi Et Igni« (RockLine recenzija TUKAJ), se na njegovo promocijo tokrat ni kdo ve kako oziral, saj ima v rokavu malho izvrstnih death metalskih maš zadušnic, s katerimi so Vader nenehno delili ostre klofute lačnim brutaliziranja. Prostor pred odrom je bil odlično zapolnjen in ne glede na deževje, to ob odlični atmosferi prav nikogar ni motilo. Vader so vzpostavili svojo značilno glasbeno postavo, ki ni prizanesla prav nikomur na Zemlji ter za šalo klestila angele z nebes. Tudi nova Where Angels Wheep se je odlično usedla v preostali repertoar, kar pomeni, da ostajajo Vader zvesti svoji edinstveni glasbeni viziji. Odlična igra, odlično zaznavanje, soliranje, usklajenost v prehodnih pasažah ter potentno funkcioniranje Piotrovega »growla«. Erupcija ekstremne energije, je klicala h kataklizmi, Piotr pa ni pozabil nekajkrat dvigniti občinstva z gromkimi zahvalami za vso izkazano podporo. Tudi Vader so začinili set listo z nekaj prastarimi trenutki svoje kariere. Že v samem začetku je zasedba srborito stopnjevala vzdušje, ko se je po megalomanski otvoritvi z »De Profundis« (1995) klasiko Sothis, lotila skladbe Vicious Circle,, nato pa se vrnila na album »De Profundis« s skladbama Silent Empire in Reborn in Flames. Že sam uvod je zadostil okusom starozvočnih Vader, s samega studijskega prvenca, pa sta kasneje odjeknili tudi Choas na sredini koncerta in tik pred koncem, po zadnjem Piotrovem nagovoru občinstvu, še klasika Dark Age. Ultimativni šrapnel v čelo blesavo torej, za spokojni spanec po drugem dnevu festivala!
Nina Grad (fotografije): Within Destruction, Vanderbuyst, Obituary, Manilla Road,
Sebastijan Videc (fotografije, vsi videi): Zaria, Armaroth, Gold, Borknagar, Satyricon
Aleš Podbrežnik (besedilo): Zaria, Armaroth, Abinchova, Roxin' Palace, Crossholder, Scarab, Brutality Will Prevail, Nocturnal Depression, Borknagar, Vader
Rok Klemše (besedilo): Within Destruction, Gold, Vanderbuyst, Obituary, Manilla Road, Satyricon
na vrh