Eric Sardinas igra eno uro, koncert zaključi ob 21:00. Nabita dvorana VPK cca 1200 ljudi. Odlično ogrevanje ljudstva, duhovito, perverzno erotično in predvsem energično. Na balkonu se ni dalo dihati, tudi v parterju ni bilo nič bolje, koncentracija kisika v zraku je bila verjetno 0mg/l. Zvok zelo sprejemljiv. Trio bas kitara bobni, so naredili odlično prednevihitico.
Steve Vai And The Breed. Kitarski manijak obdan s samimi vrhunskimi glasbeniki je igral skoraj 2 uri in pol. To je bila demonstracija izredne kombinacije sile, uigranosti in odrske igre, ki je prisotnim jemala sapo. MacAlpine in Wiener sta Vaia mestoma dublirala na prehodih s kitarama, sicer je MacAlpine večino časa preždel na klaviaturah. Ogled koncetra Steve Vaia je venomer posebne vrste poslastica, če pa imaš poleg v skupini še Billyja Sheehana postane to absolutna obveza. Površno rečeno je Billy na bas kitari tisto kar je Steve na kitari. Seveda me bodo ob tem sledjnem stavku profesionalni basisti obsodili na smrt. Izreden par, izredna odrska komunikacija in izredna toča odigranih tonov. Sheehan si je drznil ob koncu, ko je se je na odru pridružil skupini tudi Eric Sardinas, da odigrajo skupno komad My Guitar Wants To Kill Your Mamma, prijel v roko kar MacAlpinovo kitaro in si drznil z njo odigrati celo bravurozno solažo. Torej Sheehan - "The Alien species". O Vaiu skoraj nima smisla zgubljati besed. Kot vselej je osupljiva njegova komunikacija s kitaro. Kakor valovi melodija, ki jo izvablja iz ročne natezalnice, tako se skladno vseskozi med koncertom spreminja Vaiejeva obrazna mimika. Vai je izjemen igralevc, ki med točkami postreže tudi z nadvse duhovitimi komentarji, ki so spravljali v smeh prisotne. To pot se je na tapeti anekdot in šal znašla Cindy Lauper.
Vendar. Zvok ni bil dober. Skozi cel koncert ni bil bogsivedi kaj. Sheehanov bas je požrl večino zvočnega prostora! Prvič, kot že rečeno, zrak je bi podihan in pokajen. Za popizdit. Drugič oder občutno premajhen in postavljen "kotno" (v kot). Zakaj? Da bi spravili več folka v VPK, ki zaradi svojega dobro znanega slabega air conditioninga, postane lahko v trenutku smrtno nevarna? Sploh ob poletnih temperaturah in slehernem numerusu obiskovalcev, ki presega 500. To dvoje je definitivno vplivalo na to, da se skupina ni mogla maksimalno razživeti. Ob tem tudi dejstvo, da se je turneja pričela pred dobrim tednom. Glede na kompleksnost vsega, kar nam Vai s svojim perfekcionizmom želi vselej servirati, definitvno "road crew" in skupina z roko v roki še nista v tem kratkem obdobju turneje postala stoodstotno uigran par.
Torej, ko sem zapuščal dvorano, so me prevevali mešani občutki. Po eni strani sem bil znova šokiran, nad norim kitaristom in njegovimi podaniki, po drugi strani pa nepotešen, opeharjen, v prvi vrsti zaradi zvoka. Karte za takšne koncerte, kot je Vaijev pač danes niso več poceni in če kaj ni okej na koncertu takšnega kova, pač to ni najbolj luštno izkustvo. Potem pa še obup vseh obupov! 4dcl piva za 500,00SIT??!! C'mon, kaj ste ponoreli dotični "ponudniki gostinskih storitev"? Pijte sami svoj pir!
No da zaključim tale spis! Vai, po aprilskem nastopu v Hali Tivoli leta 2000 in lanskem G3 še enkrat v Hali Tivoli, to pot pač v Ljubljani ni pričaral vsega tega znova. Rezerva je ostala v zvoku in odrski vživetosti. Ko so minute koncerta tekle in tekle, se je na ljudstvu poznalo, da jih utrujajo dolgi jammingi nastopajočih, kar ni bilo začudujoče ob neznosnih razmerah, ki so vladale v VPK-ju. Torej kako dihati in ostati trezno osredotočen na stvar, ko v zraku zmanjka kisika pri temperaturah, ki se gibljejo okrog 35 stopinj celzija in več? Še enkrat več se je izkazalo, da Ljubljana za takšne koncerte nima ustrezne koncertne dvorane in pika.
Steve Vai v Zagrebu dva meseca kasneje, je bil tako popolnoma druga zgodba!