Michael Romeo je tisti glasbeni as, ki sodi v ligo najimenitnejših kitaristov generacije, kamor prištevamo virtuoze a la Tony MacAlpine, Kiko Loureiro, Marty Friedman, John Petrucci itn… To pomeni, da je ob izjemnih ročnih spretnostih izpiljene kitarske tehnike ta, neoklasično obtesani kitarski virtuoz obenem tudi pravi schredder, kar bo seveda hipoma vzbudilo zanimanje tudi pri ljubiteljih heavy metala. Najbolj znan je po svojem članstvu v skupini Symphony X kateri vsa leta obstoja, tudi šefuje. »War Of Worlds Pt. 1« je njegov drugi samostojni studijski album. Prvi z naslovom »The Dark Chapter« je izšel davnega leta 1994, tako kot istoimenski prvenec zasedbe Symphony X.
Michael Romeo je od vselej veljal za glavni steber glasbene izpovedi zasedbe Symphony X. Na njegovih idejah, kompozicijskih strukturah ter specifičnem slogu in zvoku, ki ga je skozi leta utemeljilo in definiralo njegovo kitarsko glasbeno izrazoslovje, »pada« in »raste« vsa glasba v skupni Symphony X, izključno na evolucijskih plečih Michaela Romea. Od tod dalje ni težko skleniti, da je zelo verjetno tud »War Of Worlds Pt. 1« komponistično zbližan s temeljnimi deli zasedbe Symphony X. Natanko tako. Album nosi koncept. Navdahnjen je nad znamenito novel angleškega pisatelja H.G. Wellsa, imenovano »The War Of Worlds«, kar glede na tematiko, ki se jo sicer radi dotikajo skozi kariero Symphony X, niti ne preseneča. Zato je črn in seveda mračen.
Album deluje kot postapokaliptična opera, odlično bi funkcioniral tudi kot filmska podlaga. Poseduje našpičeno in masivno produkcijo. Masten in armiranobetonsko masiven zvok, ki ga producira Romeo v svoji neustavljivi kanonadi fraziranja, je v iztržku zvočne podobe albuma, še izdatno poudarjen, ko ga primerjaš s produkcijo zadnjih albumov zasedbe Symohony X. To pomeni, da kitara absolutno dominira na tem izdelku. Razvija pa obenem tudi izrazito muzikalično zapeljivost ter spevnost. Ne glede na to, da je prežet z ultrasoničnim kitarskim schreddingom in vpeto nebrzdanostjo izjemnih kitarskih solaž, pa sije skozi ta album tudi zgodnje obdobje ustvarjalne kariere Symphony X. Deluje namreč kot mračni brat albuma »Chapter V: The New Mithology Suite«, le da je seveda znatno bolje sproduciran. Verjetni vrhunec albuma, ki zbližuje energetsko izpovedni komponenti omenjenega Symphony X albuma ter albuma »War Of Worlds Pt. 1« je gotovo skladba Believe. Zlasti zavoljo obilne založenosti z simfonično orkestralnimi aranžmaji ter vokalnim pristopom izvrstnega Ricka Castellana, ki se drži v polnem iztržku le čistega, visoko melodičnega petja. Če bi namreč njegov vokal zamenjal za vokalni pristop s kakršnim pristopa (po albumu »Odyssey«) Symphony X pevec Russell Allen, bi se pod album »War Of Worlds Pt. 1« z lahkoto podpisala kar skupina Symphony X. Da pa le ne izpade vsa zgodba o novem samostojnem studijskem albumu Michaela Romea tako »črno-bela«, poskrbijo trenutki albuma, ki si bi jih Romeo zelo verjetno le stežka privoščil, ko bi komponiral glasbo za Symphony X. Takšna je denimo Fucking Robots, izjemno nasršena in še posebej mračna skladba, ki poseduje nadvse smelo vpeti programski vzorec, ki izdatno oživlja dvig in vstajo robotov ter strojev, da nadvladajo človeštvo.
To je album, ki ga morate obvezno preveriti vsi ljubitelji najžlahtnejšega obvladovanja šeststrunske teorije, pri čemer odmislite progresivne pristope, ki so jih že lep čas nazaj uvedli v carstvo metala razni bendi novih časov, nove generacije tipa Beyond Creation, Animals As Leaders in širše. Ljubiteljem glasbe prej citiranih zasedb, bo namreč »War Of Worlds Pt. 1« deloval »zastarelo«, če ne celo blago dolgočasno. Sicer pa je to album pisan na kožo pravim ljubiteljem Symphony X in vsega kar se v komponistično izpovednem oziru pač dotakne pretanjena, filigranska finomehanika »božjih rok« Michaela Romea.