Poljski death metal veterani Vader so se po treh letih spet vrnili. Tokrat že z enajstim studijskim albumom. Sedaj se lahko prvo vprašamo, kaj imajo Vader po treh desetletjih in neštetih menjavah članov sploh še za pokazati? Edini originalni član Piotr Wiwczarek je namreč že večkrat pokazal, da se drži nekega svojega stila, ki je nedvomno postal trademark samih Vader.
Wiwczarek pa na srečo prepusti tudi ostalim članom, da napišejo kakšno skladbo, tako da ni takšne vrste diktator kot Nergal od Behemoth. S pomočjo tokratnega kitarista, ki ima vzdevek Spider, so Vader nedvomno pridobili na raznolikosti skladb, kar se je kazalo že na predhodniku Welcome to the Morbid Reich. Podobno se je dogajalo, ko je bil v skupini prisoten dolgoletni kitarist Mauser (zapustil Vader 2008.).
Vader se že s prvo skladbo Go To Hell pokažejo v svoji najboljši luči. Po intru namreč udari precej tipično Vader riffovje, ki bazira na hitrosti, torej tistemu, kar je za Vader značilno že od nekdaj. A bolj, ko se poslušalec sprehodi skozi album, bolj je priča, da so Vader naredili raznolik album z nekaterimi presenečenji. Pojavi se seveda kakšna počasnejša, bolj thrashersko obarvana skladba, ki kar kliče po »čupanju«, kot je recimo skladba Triumph of Death, ki po svoje spominja na album Revelations. Glavni presenečenji se skrivata v skladbah Hexenkessel in The Eye Of The Abyss. Obe skladbi se lahko pohvalita z atmosferičnim orkestralnim introm, ki bi ustrezal kakšnemu temačnemu vojnemu filmu. Za tem Vader razvijejo skladbo, kitarist Spider pa vpelje še melodičnost, s čimer Vader dosežejo vrhunec epskosti. Resda so Vader to počeli že poprej, a omenjeni skladbi predstavljata tu korak naprej.
Vader v 42 minutah večkrat pokažejo, da so zvesti svojemu stilu. Poleg značilnih Vader riffov, Piotrovega vokala, je močan faktor tudi boben. Bobnarja Jamesa Stewarta lahko postavimo ob bok Doca in Darayja, ki sta bila pri Vader najbolj izstopajoča bobnarja. Tibi et Igni se zaključi s skladbo The End, ki je počasnejše narave, pravzaprav ima v sebi doom metalski element. Vader tu postavijo piko na i, kar se tiče same dinamike albuma ter dodelanosti skladb. Ne nazadnje je potrebno pohvaliti tudi sam zvok, ki je sicer moderen, a ni pretirano spoliran in kičast.
Posebna izdaja ponuja tudi malce bolj eksperimentalni del skupine. Izstopajoča je predvsem skladba Przeklety Na Wieki (Cursed Eternally), kjer je prisoten tudi ženski vokal v poljščini. Mogoče v sam sklop albuma kaj takega ne bi ustrezalo, a kot bonus je nekaj takega odobreno.
Vader znajo po treh desetletjih še vedno presenetiti. Tibi et Igni je zaradi svoje raznolikosti in dodelanosti verjetno najmočnejši album skupine v zadnjih desetih letih. Album bo nedvomno navdušil oboževalce, verjetno pa bo pridobil tudi nekaj novih. Vsekakor pa lahko založba Nuclear Blast s tem albumom obudi svoj stari moto: All killer, no filler.
na vrh