Tudi to pot se HammeFall v vsej biti zvesto in čvrsto oklepajo svoje formule, ki jih je izstrelila še na koncu prejšnjega tisočletja med najbolj priljubljene heavy metal zasedbe dobe ponovnega oživljanja izvornih oblik heavy metala. Seveda morajo biti HammerFall (kar dokazuje tudi "No Sacrifice, No Victory") za to v prvi vrsti najbolj hvaležni Iron Maiden. Znamenitim tercetnim harmonijam, klasičnemu riffanju s prve polovice osemdesetih podkovanega z najbolj znamenito Maiden ritmiko, ne boste mogli uiti niti tokrat. Če se le sprehodimo po naslovih skladb in mimogrede obdregnemo ob Hallowed Be My Name, se človek vpraša ali je to del prikritega komedijanstva, ali le počastitev na račun velikih. Oh in mimogrede nosi osnovna kitarska fraza v tej skladbi tipičen "Renegade" prijem.
Omeniti je potrebno, da so HammerFall v lanskem letu sprejeli v svoje vrste novega kitarista Pontusa Norgrena, ki je prispel iz švedske melodične hard rock zasedbe The Poodles. Ta je učinkovito vskočil v Elmgrenove škornje in se lotil glavnine solaž, torej najbolj zahtevnih solaž. Norgren je te obrti dodobra priučen, saj je to vlogo nadvse učinkovito opravljal tudi pri The Poodles. Definitivno se čuti svežina, ki tako preveva nove skladbe. Očitno je bilo, da so HammerFall pač to potrebovali. V Legion je ekstremno hitri taping razdeljen v produkciji na levi in desni monitor tako, da se izmenjuje. V kolikor to igrata oba kitarista, bo to komunikacijo med kitaristoma zanimivo opazovati zlasti na prvem bližnjem HammerFall koncertu. Skladba Legion poseduje, med skladbami novega albuma, enega (seveda v izraznem dosegu zasedbe HammerFall) zahtevnejših instrumentalnih delov, kjer je dejavnost obeh kitar intenzivnejša. Norgren, kot novinec zasedbe, pa se predstavi na najlepši možni način v instrumentalni skladbi Something for the Ages, ki (ne boste verjeli!) v okusnem sosledju motivskih vragolij nabitih z virtuoznostjo glasbenika, mestoma deluje celo prog metalsko. Seveda, brez skrbi! Komad je podkovan v osnovnem riffu povsem power metalsko, Norgren kot avtor skladbe, pa izkušeno vkuje skladbi kompaktnost, da ta ne izgubi nikjer svoje visoke pretočne dinamike (rdeče niti).
Pri tej skupini je bila, kot velika vrlina, vselej na moč fascinantna racionalnost. Vsi toni so bili venomer položeni skrbno na točno odmerjeno mesto, bodisi v prehodnem okrasku, riffu ali solaži. To je skupina, ki je vselej varčevala s toni. Od skrajno banalnih solaž s prvenca, ki pa so temu navkljub le še rasle z zorenjem skupine. In to se odločno pozna tudi na "No Sacrifice, No Victory". Ne bodo ustrelili mimo. Da, za ceno generičnost, ki (lahko) zmagovito godi, nasploh zaradi dejstva, da so HammerFall v letih obstoja izvojevali košček prostora pod soncem, da jim lahko nataknemo pridevnik "prepoznavno".
Čuti se da HammerFall še danes živijo z bremenom silno uspešnega prvenca, saj je denimo skladba Between Two Worlds naravnana brez sramu v tirnicah, ki skušajo ujeti magični trenutek skladbe Glory To The Brave s prvenca. Ko že omenjamo prvenec, je zanimiv dogodek, v znak obeležja izdaje novega HammerFall albuma, tudi vrnitev basista Fredrika Larssona, ki je bil del postave HammerFall, katera je izdala prvenec "Glory To The Brave".
Zaradi te racionalnosti, so HammerFall tudi to pot učinkovito postavili v središče pozornosti vse osnovne udarne kitarske riffe, podkovane z udarnim galopom nepogrešljivega Andersa Johanssona, na konico vsega, pa je umeščen prepoznavni vokal Joachima Cansa, katerega so možje v refrenih večinoma opremili s spremljavo večdelnih "možato" gromkih zborovskih napevov ter tako doprinesli h gradnji dramatičnega vzdušja v sicer znano pompozno antemičnih napevih refrenov. Any Means Necessary ali One Of A Kind bi se z lahkoto zamenjali na poziciji otvoritve ali zaključka albuma. Obe prevzemata po učinkovitem doseganju kompaktnosti in udarne melodičnosti, poleg mini epa Legion, verjetni primat na albumu. Any Means Necessary je odstrel na magijo "Crimson Thunder" albuma, medtem ko One Of A Kind ne skriva še daljšega potovanja vrnitve naravnost h koreninam prvih dveh albumov.
HammerFall so znani po kopici priredb znanih izvajalcev, katere so bolj ali manj učinkovito povzemali v svojem izražanju. To pot so se lotili klasičnega hita My Sharona zasedbe The Knack iz njihovega prvenca "Get The Knack" iz leta 1979. Gre za veliko zabavo skupine v studiu, ob kateri se to pot pri prekodiranju punky akcenta originala,uporabljeni vzvodi metalske mašinerije izkažejo za kanček nerodne, a glede na osnovni namen lahko zamižimo na eno oko in se prepustimo omenjeni zabavi.
Definitivno je prihod novega kitarista v skupino podkrepil smelost aranžiranja skladb za novi album. "No Sacrifice, No Victory" deluje zrelo, sveže, prekaljeno. Zveni v mnogočem retro HammerFallovsko, kar bo definitivno vzbujalo sline nostalgikom, poleg tega pa ponuja nekaj silno lepih melodično dovršenih aranžmajev vodilnih motivov (zlasti refrenov), kar je odlikovalo to skupino že od samega začetka. Album torej, kakršnega bodo najbolj veseli vsi zvesti ljubitelji te skupine, ki je vedno bila privrženka izrazu metala, ki le "prijetno žgečka" in je zaradi te strupene melodičnosti vselej lahko masovno dostopen. "Pedal to the metal!"
na vrh