HammerFall so tista skupina, ki je ni treba posebej podrobno predstavljati. Ne glede na to, da je šel metal v vseh teh letih v super ekstremno izpovednost (tako v oziru obdelave zvoka v studiu, kot glede izvedbenih mejnikov), nasploh kar se tiče brutaliziranja, kar je seveda usmerilo fokus množic napriti modernim žanrom metala in njihovi fuziji, pa odzvanja misel na to, da se nahajajo ob vsem tem neprimerno bolj mehki, starošolsko navdahnjeni in melodično vzdržni HammerFall, ki so leta 1997 zanetili pravi »revival« melodičnega v metalu s kultnim prvencem »Glory to the Brave«, pri malo starejšem metalskem občestvu, še kako nostalgično.
Komaj dobri dve leti sta pretekli od predhodnika »(r)Evolution«, že je tu novi in skupno deseti, »Built to Last«. Bend je nedavna prestopil pod okrilje avstrijske založbe Napalm Records. Glede na to, da je verjetnost spremembe sloga skupine manjša, kot da zraste žabi na glavi perje, gre za več kot prikladen naslov novega izdelka. Vzdržljivi in pripravljeni na vse. Večno. Večno mladi? Odvisno od stališča do katerega pristopate do skupine. HammerFall so prekleto premišljeni in preudarjeni, ko se lotevajo novih dejanj, kot je snemanje albuma. Čeprav lahko v intervjujih in drugih uradnih izjavah obljubljajo člani skupine predhodno vse mogoče, je novi izdelek pravzaprav sprehod po že preteklih dejanjih skupine, katerega vse »zanke« hipoma razvozla tudi nedolžni ušesni polž 100% gluhega. Navkljub integraciji novega bobnarja v skupino, to je David Wallin (Pain), ki je pred tem s skupino že izvedel leta 2015 prvo turnejo, to ne prinaša prav nobenih zasukov v osnovni glasbeni viziji skupine, saj gneteta Dronjak in Norgren še naprej enake kitarske fraze, kot so jih HammerFall pisali vse od svojih začetkov, pa do danes.
V tem oziru so kitarske solaže (smešno dovolj) najbolj zanimiv del novega albuma, vse ostalo je zelo predvidljiva reč. Otvoritvena Bring It! In še posebej malo kasneje The Sacred Wov odnašata največ pozornosti na novem izdelku. Po formatu, vodilnem riffu in zlasti po načinu oblikovanja napevov, ki jih jemlje Cans, odstrelita obe skladbi poslušalca naravnost na studijski prvenec skupine, temu pa se prav tako ne izogneta skladbi Twilight Princess ter na njegovem repu Second To None, ki ne prinašata drugega, kot še dva (mnogotera) poizkusa oživljanja trenutkov kariere, ki jih beleži »železna« balada skupine znana pod imenom »Glory to the Brave«. Tu je Hammer High, skladba skrajno oguljenih vodilnih fraz Thor-ovskega pumpanja mišic s steroidi in ustrahovanja zločestih zmajev, ki skuša s hiper-bombastiko hipoma kupovati naklonjenost powermetalskih gard. V tem oziru je glede predvidljivosti, še aranžersko "čudna" New Breed bolj zanimiva. Preostali material je obenem HammerFall od glave do pete in pravi ljubitelji skupine se tako (vsaj praviloma) ne bodo mogli odreči nakupu tega izdelka. Torej je »Built To Last« prava mana za okorele privržence evropskega power metala, kot tudi skupine same, medtem ko ga ne bo pogrešal tisti, ki je seznanjen dodobra s prvimi štirimi izdelki skupine in ve, da lahko od HammerFall pričakuje na sledečih albumih le še idejno samorepeticijo. Žalostno, a to pomeni med drugim, do določene mere tudi idejno izpetost.
Navkljub temu prinaša novi album nekaj več idejno aranžerske kompaktnosti glede na predhodnji »(r)Evolution«, ki je seval več kvalitetnega nihanja med skladbami, zato ga je, kot celoto znova laže poslušati. Od začetka do konca torej. Lep, a predvidljiv in nekoč že slišan novi material brez trenutkov, ki bi jih lahko razglasili za vrhunce. HammerFall ostajajo previdni in premišljeni. Zato vztrajajo z novim albumom še naprej pri svoji preverjeni powermetalski recepturi, ki po vsej verjetnosti ne bo okužila novih fanov, bo pa zagotovo potešila zvesto bazo obstoječih.
HammerFall - Hammer High (uradni video):
na vrh