Riot je bila ameriška heavy metal skupina, ki je svojo dolgoletno kariero pod vodstvom kitarista Marka Realeja v New Yorku začela pisati sredi sedemdesetih. Svojo zlato ero so doživljali v začetku osemdesetih, kljub številnim kadrovskim menjavam pa so skozi celotno kariero izdajali konstantno dobre albume, brez kakršnihkoli trendovskih odklonov. Zaradi večdesetletne lojalnosti zvoku heavy metala, z občasnimi odkloni proti hard rocku oziroma speed metalu, so Riot med privrženci žanra postali kultno ime, pa čeprav niso nikoli doživeli komerialnega uspeha, primerljivega z največjimi evropskimi heavy metal skupinami. Riot so izdali štirinajst studijskih albumov, zadnjega »Immortal Soul« leta 2011, njihova zgodba pa se je končala v začetku prihodnjega leta, ko je umrl kreativni vodja ter edini stalni član, Mark Reale.

USTANOVITEV (1976)

Skupina Riot je nastala v njujorškem predelu Broklyn leta 1976, že leto kasneje pa so v postavi Mark Reale (kitara), Guy Speranza (vokal), LA Kouvaris(kitara), Jimmy Iommi (bas) in Peter Bitelli (bobni), po uvodnem demo posnetku s štirimi skladbami, pri majhni založbi Fire Sign Records izdali prvenec »Rock City«. Kmalu so Riot po zaslugi stalnega koncertiranja na vzhodni ameriški obali postali prepoznaven hard rock akt. Kljub njihovemu težkemu zvoku, kot so ga preigravali denimo UFO ali Scorpions, so po njih začele povpraševati radijske postaje in večje založbe.

KLASIČNA LETA (1977 – 1984)

Riot so pristali pri založbi Capitol in leta 1979 z novim kitaristom Rickom Venturo, ki je zamenjal Kouvarisa, izdali svoj drugi album »Narita«. Začeli so s koncertiranjem po celotni Ameriki, glas o njih je segel vse do Velike Britanije, od koder so dobili povabilo za nastop na Monsters of Rock festivalu, kjer so nastopili skupaj s skupinami Rainbow, Judas Priest, Scorpions, April Wine… Nato so izgubili celotno ritem sekcijo, postavo pa sta sta okrepila nova člana, basist Kip Leming in bobnar Sandy Slavin.

Ko so se ponovno uigrali, so širom Amerike kot predskupina igrali z eminentnimi imeni, kot so Sammy Hagar, AC/DC, Kiss, Molly Hatchet… Založba Capitol je želela, da bi Riot zaplavali v bolj komercialne vode, s čimer bi si povečali prodajanost (in posledično prepoznavnost), sami pa so, navdušeni nad hitrostjo in intenzivnostjo onkraj Atlantika prebujajočega se NWOBHM-ja, rinili ravno v nasprotno smer. Založba po slišanju novih skladb albuma ni želela izdati, zato so po mučnem enoletnem iskanju Riot naposled pristali pri novi založbi Elektra, kjer so leta 1981 le uspeli izdati svoj tretji album »Fire Down Under«. Vodilni možje njihove prejšnje založbe so verjetno še dolgo vihali nosove, saj so Riot ustvarili pravo mojstrovino, prodaja je bila po celem svetu dobra, in Riot so v začetku osemdesetih postali eden najpopularnejpih ameriških heavy metal bendov.

Riot so se vrnili v Evropo in tam odigrali nekaj nastopov. Ponujeno jim je bilo mesto predskupine na skupni evropski turneji Ozzyja Osourneja in Saxonov, a je založba Elektra zlobirala, da so Riot na koncu pristali na severnoameriški turneji kanadskih rockerjev Rush, ki so predstavljali album »Moving Pictures«. Nemška turneja z dvemi heavy metal velikani je tako padla v vodo.

Med skupno turnejo z Rush je kitarist Guy Speranza skupini sporočil, da jo zaradi osredotočenosti na ženo, s katero sta načrtovala družino, zapušča. Riot so bili nad njegovo nenadno odločitvijo presenečeni, a so jo spoštovali. Z novim kitaristom Rhettom Forresterjem so nato leta 1982 izdali nov album »Restless Breed«. Zvokovno se je nekoliko razlikoval od svojih predhodnjikov, saj je Forrester v skupino prinesel vpliv bluesa. Riot so nato koncertirali na turneji s Scorpionsi in Whitesnake-i in že kmalu izdali EP s šestimi novim skladbami. Dve leti kasneje so izdali heavy metalski album »Born in America«, se odpravili na turnejo s Kissi in Vandenbergom, žal pa so se hudi založniški in menedžerski problemi še pred koncem leta 1984 rezultirali z razpadom skupine.

LETA NEDELOVANJA - NAPOLNITEV BATERIJ V TEKSASU (1984 – 1986)

Večinski skladbopisec in ustanovitelj skupine Mark Reale je potreboval čas, da razmisli, kakšna bo bendova prihodnja pot. Preselil se je v Teksas, kjer je spoznal nekaj novih glasbenikov. Pridružili so se mu basist Don Van Stavern, bobnar Dave McClain in vokalist Steve Cooper. Po Teksasu so nato preigravali pod imenom Narita. Pisali so tudi avtorski material, a nobena izmed založb ni bila zainteresirana za njegovo izdajo. Don je Marka spoznal z bobnarsko mašinerijo, kakor je poimenoval takrat mladega in zelo obetavnega Bobbyja Jarzombka, ta pa se jim je nato že kmalu pridružil. Reale se je leta 1986 odločil, da se s skupino preseli v domači New York in reformira prepoznavno blagovno znamko Riot, vendar je znova potreboval pevca, saj se Cooper ni želel preseliti iz Teksasa. Njihov producent je v skupino pripeljal Tonyja Moorea, ki je bil nekakša bluesovska kopija Roba Halforda.

ZVOKOVNI ZASUK Z ALBUMOM »THUNDERSTEEL« (1988 - 1991)

Štiri leta po razpadu si se Riot v skoraj popolnoma novi postavi Mark Reale (kitara), Tony Moore (vokal), Don Van Stavern (bas kitara) in Bobby Jarzombek (bobni) vrnili z novim albumom »Thundersteel«. Z njim so se predstavili v popolnoma novi luči. Znebili so se klasičnorockovskega zvoka iz preteklosti, tempo pa navili do onemoglosti. Predstavili so tudi nov logo, ki jih je nato spremljal vsa naslednja leta. Albumu je svoj pečat dahnil tudi Mooreov vokal, ki je še poudaril epske refrene, zato »Thundersteel« med ljubitelji žanra še danes velja za čistokrvno heavy / speed metal klasiko. Album so izdali pri založbi CBS Records, na Japonskem pa pri Sonyju, pa čeprav pred tem niso še nikoli gostovali v deželi vzhajajočega sonca. Odpravili so se na tromesečno turnejo, na kateri jih je okrepil peti član, ritem kitarist Mike Flyntz. Turneja je bila uspešna, po zasluženem počitku pa so se znova vrnili v studio. 

Decembra 1989 so se Riot odpravili na Japonsko, kjer so gostovali v vseh največjih petih mestih. Sredi leta 1990 so nato izdali nov  album »Privilege of Power«, ki je sledil heavy / speed metalskim smernicam predhodnjika. Tik predno bi se morali vrniti na Japonsko, je iz osebnih razlogov skupino zapustil kitarist Van Stavern. Bobnar Jarzombek je za novega basista predlagal še enega Teksačana, Petea Pereza. Z novo okrepitvijo so se nato le lahko odpravili na Japonsko, kjer so odigrali deset koncertov.

OBČUTEN PADEC POPULARNOSTI (1992 - 2012)

Iz japonske turnje so izdali koncertni album »Live in Japan«. Ker so z vstopom v devetdeseta prišli heavy metalu nenaklonjeni časi, so se Riot želeli vrniti v Evropo, saj so imeli tam široko bazo oboževalcev, ki jih z izjemo nastopa na Monsters of Rock festivalu in kasnejših parih solo nastopov niso videli že več kot desetletje. Nekateri evropski promotorji so Riot napovedali kot eno od skupin zveneče Titan Force turneje, kar pa se naposled ni zgodilo – govorice o njihovi udeležbi na turneji so se namreč začele razširjati že v času, ko njihov menedžment sploh še ni stopil v kontakt s katerim od evropskih promotorjev.

Kmalu so se Riot pojavili tudi kot kandidati skupne evropske turneje s še enimi ameriškimi speed metalci, Metal Church, vendar do turneje tudi tokrat ni prišlo – turneja je namreč znova nastala kar v glavah promotorjev in oboževalcev. K Riot je prišel novi frontman Mike Dimeo, s katrim so posneli skupno že osmi album »Nightbreaker« (1993), po katerem pa je skupino zapustil Jarzombek in se posvetil nekaterim drugim projektom. Že tretjič v nekaj letih so se vrnili na Japonsko, kjer so ohranili veliko bazo poslušalstva, povsem drugače pa je bilo v rodni Ameriki, kjer so težke razmere in žanrska neaktualnost njihovo koncertiranje skoraj popolnoma zatrli.

Skupina z Realejem na čelu, ki je sredi devetdesetih imela že skoraj dvajsetletni staž na sceni, se na trende ni kaj dosti ozirala. Zaradi založniške nezainteresiranosti so pristali pri neodvisni založbi Metal Blade Records, na Japonskem pa so Sony zamenjali za EMI. Izdali so nov album »Breathren of the Long House« (1996) in se vrnili na daljni vzhod, medtem ko o kakšni ameriški turneji ne duha ne sluha – glasbenemu svetu so sredi devetdesetih namreč še vedno vladali alternativni izvajalci, zato promotorji za klasične heavy metal bende niso imeli posluha. Naposled so se odpravili na turnejo po Nemčiji, skupaj z Whiplash in Skyclad, pa čeprav so zaradi večletnega manjka evropske promocije v drugi polovici devetdesetih lahko igrali zgolj za pest drobiža.

Na bobne se je nato vrnil Jarzombek, okrepljeni Riot pa so leta 1998 izdali nov album »Inishmore«. Že petič v svoji karieri so se vrnili na Japonsko, kjer so bili njihovi koncerti daleč najbolj obiskani, prav vseh deset nastopov pa so tudi posneli. Po vrnitvi v domovino je Mark Reale dolgo časa preživel v studiu, rezultat česar je bil koncertni album »Shine One« (1998), nekakšna živa različica zadnje izdaje »Inishmore«, skupaj največjimi Riot klasikami. Konec devetdesetih so se s sedemtedensko turnejo skupaj z Virgin Steele naposled lahko konkretneje predstavili tudi na evropski odrih. Založba Metal Blade jim je priskrbela nastop na znamenitem Wacken Open Air festivalu v Nemčiji, ki takrat sicer še ni bil tako masovno obiskan kot danes, vseeno pa je bil njihov nastop pred večtisočglavo množico za Riot eden vrhuncev leta 1998.

Po vrnitvi v Ameriko so Riot začeli z delom na novem albumu. Leta 1999 je izšel njihov enajsti plošček »Sons of Society«, žal pa so bili časi še vedno težki. V vzponu je bil nu metalski stil, Evropa pa se je navduševala nad surovostjo death metala, tako da so Riot po izdaji albuma lahko odigrali zgolj nekaj manjših koncertov v New Jerseyu in Teksasu. Bobnar Jarzombek je skupino znova zapustil – s trebuhom za kruhom se je pridružil Robu Halfordu, ki je po odhodu iz Judas Priestov ustanovil lasten projekt Halford.

RIOT V NOVEM TISOČLETJU (2000 – 2012)

Skupina na prelomu tisočletja ni bila v zavidiljivem položaju. Pred evropsko turnejo so novega bobnarja našli v Patu McGrathu, nato pa z Agent Steel in Anvil igrali v napol praznih klubih po Evropi – na tej turneji so se ustavili tudi v ljubljanskem klubu K4. Ko so se vrnili domov, so imeli na mizi ponudbo s strani Ronnie James Dio-a, a je bila njihova prisotnost na njegovi ameriški turenji tri dni pred njenim začetkom odpovedana, saj Diov menedžment skupini ni poslal nobenih pogodb ali predplačila.

Leta 2001 so Riot nov album »Through The Storm« posneli z bobnarjem Bobbyjem Rondinellijem (Blue Öyster Cult, ex-Rainbow). Na album so Mark Reale in kompanija vključili tudi dve priredbi, Only You Can Rock Me (UFO) in Here Comes The Sun (The Beatles). Promocijske turneje zaradi starega razloga, nezaintresiranoti glasbene industrije, ni bilo, zato so se že zgodaj vrnili v studio in pričeli z delom na trinajstem studijskem albumu.

Še pred izdajo »Army Of One« (2006) so v Teksasu po dolgem času odigrali koncert, na katerega so njihovi zvesti, čeprav maloštevilni oboževalci prišli iz celega sveta. Dve leti kasneje, na 20-letnico izdaje znamenitega albuma »Thundersteel« so Riot odigrali nekaj odmevnih koncertov, med drugim tudi na Sweden Rock festivalu in Metalwayu v Španiji.

Naslednji, in kot se je izkazalo kasneje, poslednji štirinajsti album »Immortal Soul« so Riot izdali konec leta 2011. Takoj po njegovem izidu bi se morali skupaj s Švedi Hammerfall odpraviti na promocijsko turnejo po Evropi, a so jo zaradi nujne operacije želodca vokalista Tonyja Moorea tik pred zdajci odpovedali.

Kitarist in nesporni vodja zasedbe Mark Reale je januarja 2012 v starosti 56-ih let umrl zaradi hudega krvavljenja črevesja. Vsega nekaj dni kasneje bi morali Riot v klasični Thundersteel postavi nastopiti na križarjenju 70.000 Tons of metal – njegovi glasbeni sodelavci so se odločili, da kljub smrti Marku v spomin še poslednjič na oder stopijo pod imenom Riot, tistega večera pa se je zgodba teh ameriških heavy metal pionirjev tudi zaključila.

Urban Bolta, maj 2013