Avstralska zasedba AC/DC je praviloma eden najtrših argumentov pripadnosti rock fanov širom sveta. In njihovo poslanstvo večina brani z obrazložitvijo, da je ravno njihova glasba nekaj najboljšega kar je bilo v rock umetnosti kdajkoli ponujenega občinstvu. Mnogo njih pravi, da so prav AC/DC najboljša rock zasedba vseh časov. In koneckoncev hvala bogu ta zasedba še vedno deluje!

Toda ali je govora o pravi avstralski zasedbi, ali gre le za prenesene značilnosti neštetih raznorazih podatkov o zasedbi AC/DC pa resnica tiči nekje povsem drugje. Njihova zgodba se prične pisati na Škotskem, točneje Glasgowu. Tam je namreč živela družina Young, ki se je nato sredi 60ih let prejšnjega stoletju skupno preselila v avstralski Sydney, kjer so nato bratje Young pričeli nizati svoje glasbene korake.

Na začetku so svojo glasbeno pot prizačeli ločeno in v različnih časovnih obdobjih. Starejši George je sredi 60ih igral v zasedbi The Easybeats, nekaj kasneje se Malcolm pridruži zasedbi The Velvet Underground (z Lou Reedovo istoimensko zasedbo ga povezuje samo ime), tedaj še deček Angus pa je preigraval v zasedbah Kantuckee in Tantra. Idejo o snovanju lastne zasedbe leta 1973 je tedaj podal še George. V začetku istega leta so bili George, Angus in Malcolm skupno z Harryjem Vandom v zasedbi Marcus Hook Roll bend, s tem, da je bil George prvotno poleg glasbe zadolžen še za produkcijo in promocijo. Glede na to, da zasedba ni dosegla vidnejših uspehov se odločijo osnovati lastno zasedbo. Da pa bi zasedba lahko kasneje postala vidnejša pa je za izvirno ime poskrbela njihova sestra Margaret, ki je na hrbtni strani pralnega stroja videla napis AC/DC.

Prvotno zasedbo so tvorili Malcolm in Angus Young, vokalist Dave Evans, basist Larry Van Kriedt in bobnar Colin Burgess (Master's Apprentice). Ker pa se je pisalo šele leto 1973 in je Angus imel šele 18 let (rojen je 31.3.1955), je Margaret ponovno prišla še do ene bistre ideje, predlagala mu je namreč naj njegovo šolsko uniformo iz Ashfield Boy's High School v Sydneyu kamor je hodil v šolo, prevzame kot zaščitni znak skupine. Predlog so sprejeli, epilog pa je dandanes že poznan. Angus še dandanes tako oblečen skače po odru, nemalokrat nosi na glavi tudi šolsko kapo s šiltom.

Po nekaj poskusnih nastopih v lokalnih klubih so AC/DC svoj prvi pravi nastop izpeljali že leta 1973 v tedaj znanem Sydney Chequers night clubu, katerega slavo je ponesel v svet že Frank Sinatra. Čeprav je bil Angus tedaj kot že omenjeno še najstnik pa se mu je že takrat uspelo prebiti v ospredje zasedbe, njegov eksploziven "stage acting" pa je nakazoval na veliko kitarsko znanje.

V začetku leta 1974 pride do prvih večjih kadrovskih sprememb v zasedbi, saj Burgeesa zamenja Rob Carpenter, njemu pa kmalu sledi Peter Clark. Do spremembe pride kmalu tudi na bas sekciji, saj Van Kriedta zamenja Rob Bailey (ex-Natural Gas). V tej zasedbi posnamejo svoj prvi demo singel z naslovom "Can I Sit Next To You Girl/Rockin' In The Parlour", producirata ga George in Vanda izide pa samo na avstralskem področju pri založbi Albert Productions. Po izdaji albuma sledi selitev v Melbourne, kjer beležijo prve odmevnejše nastope in v avgustu 1974 z Lou Reedom igrajo na njegovi avstralski turneji. Po tem pride ponovno do novih sprememb v zasedbi. Skupino zapusti pevec Dave Evans z razlogom, da ne mara javnega nastopanja, sledita pa mu še Bailey in Clark, tako, da ostaneta samo brata Young. Evans skupaj z bobnarjem Tony Kerranteom osnuje zasedbo Rabbit s katero kasneje posname dva albuma ter nadaljuje svojo kariero v zasedbah Hot Cockerel, Finch, Contrabend, The Beast, Heaven in The Headhunters.

Ker je bilo v planu snemanje dedi albuma zasedba krene v iskanje vokalista, medtem, ko praznino na basu začasno zapolne Bruce Houwe, za bobne pa sede njegov kolega iz Fraternity, Robert "Bon" Scott, ki je bil do tedaj voznik tour busa. Poleg dela, ki ga je Bon opravljal v zadnem obdobju pa je bil Bon med drugim sredi 60ih in zgodnjih 70ih bobnar in pomalem pevec v pop blues/rock zasedbah The Spektors, The Valentines, Black Father in že omenjeni Fraternity. Z zadnjo si je na nekem tekmovanju s skladbo "Battle Of The Sounds" kupil vstopnico v britansko zasedbo Geordie. Zadnja zasedba v kateri je nastopal pred vstopom v AC/DC pa je bila zasedba The Mount Lofty Rangers v kateri je natopal s Petrom Headom iz Headbenda.

Ker pa zasedba AC/DC ni našla željenega vokalista je mikrofon za kratek čas v roke vzel kar Bon in izkazalo se je, da gre za dinamitno kombinacijo. Ni potrebno posebej poudarjati, da je ravno Bonov grob, prodoren in uporni vokal bila tista pika na "i", ki je zasedbi do tedaj manjkala. Poleg Angusa je njegova macho ikona kmalu postala zaščitni znak zasedbe. Prazno mesto na bobnih je prevzel znani Tony Kerrante, medtem, ko je bas linije na snemanju polšče pokril George Young. Poleg tega je bil ravno George z Vando tudi začasni producent spričo odhoda Houwea. Debi album "High Voltage" so posneli leta 1974 v samo desetih dneh. Izšel je pri založbi Albert Productions in vseboval je osem skladb. Sedem od teh je bilo napisanih s strani sodelovanja trojice Young/Scott/Young, osma pa je bila Joe Williamsova "Baby, Please Don't Go". Plošča je vsebovala udarne kitarske rife, ki so podkrepljeni s solo delnicami in že omenjenim vokalom v hard rock vode prinesla nove t.i. heavy metal vode. Čeprav ob emenjenem ne gre pozabiti zelo očitne in slišne blues vode. Že prva plošča pa je formirala tako prepoznavni AC/DC stil za katerega nikoli v celoti niso izumili termina, mnogi pa so njihov zvok označili kot "umazan". Eni takšnih privzetih 100% klonov so v zadnjem obdobju mlada pravtako avstralska zasedba Airbourne.

Čeprav so člani zasedbe sebe vedno opisaovali kot rock skupino pa je bilo že od vsega začetka znano, da so AC/DC poleg Led Zeppelin in Black Sabbath še ena svetla stran v evoluciji hard rocka in heavy metala. Ravno zato je album High Voltage močno razvnel sicer relativno zadržane avstralce. Za albumom je zavladala prava evforija tako, da je v sila kratkem času kotiral na 7. mesto avstralske Top lestvice kar je bil sila nepričakovan uspeh. V istem obdobju na mesto basista pride Mark Evans, mesto bobnarja pa namesto Kerrantea zasede Phil Rudd, pravo ime Rudzevecius (ex-Buster Brown, Coloured Balls).

Snemanje drugega albuma se je začelo v začetku leta 1975, naslednje leto 1976 pa izide album z imenom "T.N.T." Glasbena formula je bila podobna High Voltage, z njo pa so dosegli še večji uspeh in sicer 2. mesto avstralske in 35. mesto novozelandske Top lestvice. Po njenem izidu je bila organizirana t.i. klubska turneja, ko so nastopali v glavnem po raznoraznih avstralskih klubih, dodatni uspeh pa jim je prineslo še udejstvovanje v takrat superpopularnem TV showu "Countdown". "T.N.T." je obrodil 4 superhite, med katerimi je bil najuspešnejši vsekakor "It's A Long Way To The Top (If You Wanna Rock n' Roll)", v katerem je Bon igral tradicionalne škotske dude, zanj pa so posneli celo video spot kar je bilo v tistem času sila redko. NA albumu se je znašel tudi znani Chuck Berryev cover "School Days". Spričo takšne popularnosti AC/DC hitro podpišejo dolgoročno pogodbo z Atlantic Records za katero so takrat snemali tudi Led Zeppelin. Sledila je britanska turneja v podporo skupinama Rainbow in Black Sabbath, njihovo popularnost pa je dvignila tudi internacionalna izdaja albuma High Voltage.

V letu 1976 sledi snemanje tretjega albuma"Dirty Deeds Done Dirt Cheap", ki v avstraliji izide 20. junija, v preostalem delu sveta pa dva meseca kasneje. Razlika med obema izdajama je bila v naslovnicah plošč. Avstralska prikazuje Angusa in Bona za biljardno mizo, medtem, ko je tista bolj znana prikazovala šest ljudi, s povezanimi očmi v družbi najblojšega človekovega prijatelja, psa. Naslednja razlika pa je bila tudi v skladbah, avstralska izdaja je vsebovala skladbi "R.I.P." ("Rock In Peace") in "Jailbreak", medtem, ko je druga nosila skladbi "Love At First Feel" in "Rocker" (objavljena tudi na "T.N.T.")

Najbolj znane skladbe so bile naslovna in "Problem Child". Zanimivo pa je dejstvo, da je omenjeni album v ZDA izšel šele leta 1981, kar pa ni bila ovira, da album ne bi zasedel prvega mesta Top lestvic in 7 milijonov prodanih albumov. Avtorji posameznih skladb so bili ponovno trojka (M. i A. Young in Scott), producenta pa (George Young in Vanda).

Po krajši promocijski turneji v začetku leta 1977 se je pričelo snemanje četrte studijske plošče, ki pa je bila končana šele jeseni istega leta. Album "Let There Be Rock" je ponovno izšel v dveh ločenih izdajah z dvema ločenima naslovnicama in različnemu naboru skladb. Album je bil še bolj udaren od predhodnikov in je nosila oznako "najmetalne" do tedaj. Še leta kasneje jo mnogi glasbeniki citirajo kot enega največjih vplivov na njihovo delovanje. Eden takih je denimo Dave Mustaine iz Megadeth. Še danes legendarni hiti z albuma pa so bili "Let There Be Rock", "Dog Eat Dog", ki je bila že pred izidom albuma objavljena kot "Carry Me On" na B-strani singla. Tesno sta jim sledili "Bad Boy Boogie" in "Whole Lotta Rosie". Najvišje uvrstitve na lestvice pa so bili 10 mesto v angliji, 20. v Avstraliji, 42. na Novi Zelandiji.

Producentski in avtorski team je bil nespremenjen, zanimivo pa je bilo dejstvo, da so še leta 2001 bralci revije Q magazine posnetek natopa "Let There Be Rock" – 1980 leta izbrali za zmagovalca med 50. najboljših albumov vseh časov. Njen izid je ponovno pospremila velika evropska turneja z Black Sabbath, ki jo je označil tudi incident. Geezer Butler je v vinjenem stanju napadel Malcolma kar je rezultiralo v kasnejših hladnih odnosih med zasedbama. Kljub temu pa sta Ozzy in Bon ohranila zelo pristne odnose vse do njegove tragične smrti. Konec istega leta so odigrali še pvo veliko severnoameriško turnejo z zasedbo REO Speedwagon, konec jeseni pa sledi povratek v Evropo, ter ponovna skupna turneja z Rush in Kiss.

V začetku leta 1978 ponovno pričnejo s snemanjem novega albuma, pridruži pa se jim novi basist Cliff Williams, ki je prej nastopal v britanskih zasedbah Home in Bandit. Skupini se je pridružil sredi turneje po nenadnem odhodu Marka Evansa, ki je v kasnejšem obdobju nastopal skupaj z Heaven, Hellcats i Mama's Darling. Peti album "Powerage" je bil posnet v avgustu in septembru leta 1978, poleg tega pa je bila prva plošča, ki jo je Atlantic za zasedbo istočasno distribuiral po celem svetu. Pri produkciji se je Georgeu in Vandi pridružil še Angus, ki je bil z Georgeom in Bonm tokrat tudi avtor vseh skladb. "Powerage" je bila še udarnejša in trša od "Let There Be Rock", vsaj tako so jo označili kritiki. V ameriki se je prodala v platinasti nakladi in zasedla 33. mesto Top lestvice, medtem, ko je bila v Veliki Britaniji za sedem mest uspešnejša. Skladbe Rock 'n' Roll Damnation", "Gimme A Bullet" in "Riff Raff" so bile najbolj poslušane skladbe s tega albuma. Skupina je ponovno zaokrožila ameriko, evropo, kje rso nastopali skupaj z Aerosmith, Alice Cooperom, Rainbow in Journey. Zahvaljujoč svojim eksplozivnim nastopom pa so okoli seb zbirali vse večje množice fanov. Na evropskem delu turneje, natančneje 30.4.1978. v Apollo Theatreu v Glasgowu so posnelimaterial, ki je izšel 13.10.1978., na albumu "If You Want Blood You've Got It".

Deset skladb na njej so potrdile AC/DC kot prvorazredno koncertno atrakcijo, katerih nastopi so v štirih letih bili neprestano razprodani, najsi so se odvijali na prostem ali dvoranah. Zasedba je podirala vse pred seboj in je v tistem času bila gotovo največje ime v heavy metal svetu. Kmalu pride čas za nov album "Highway To Hell", ki ga je tokrat produciral Robert John "Mutt" Lange (Def Leppard), posnamejo pa jo v Roundhouse studiu v Londonu. Že naslovna skladba s tega albuma ruši vse prodajne rekorde, kasneje pa skladbo proglasijo tudi za najboljšo hard n heavy skladbo vseh časov. Vse ostale skladbe kot so "Touch Too Much", "Girls Got Rhythm" ali "If You Want Blood (You've Got It)" spričo tega dejstva nekako ostanejo v senci omenjenega hita.

Album je kot predhodniki požel sijajne uvrstitve. V Veliki Britaniji je bila 8., Australiji 13., v ZDA pa 17., skupno se je prodala v več kot milijon izvodov. Sledila je velika evropska turneja skupno z Judas Priest, ter kasneje ameriška skupno z Prism, Def Leppard, Cheap Trick, UFO in Ted Nugentom. Pojavila se je velika kontroverznost glede naslovnice, ki prikazuje Angusa kot vražička zaradi česar so jih označevali kot sataniste, ipd. Zadeva je šla celo tako daleč, da so ime AC/DC označili kot sopomenko Anti-Christ/Devil Children. Omenjeno pa je bilo za album prej pozitivna kot negativna reklama. Avstralska naslovnica je bila spričo konzervativnega pristopa publike ponovno nekoliko konzervativnejša, prikazovala je namreč samo glave članov zasedbe pod katerimi gori ogenj, vidi pa se tudi vrat kitare. Simbolizirala naj bi cesto do pekla, kot zanimivost pa je takratna vzhodnonemška različica vsebovala samo ime zasedbe in naslov albuma, očitno je železna zavesa zahtevala svoje.

Sledi turneja, ki podre vse dotedanje rekorde in, da so bili AC/DC zelo cenjeni med glasbenimi klegi dokazuje dejstvo, da so v zelo kratkem nastopali z imeni kot so Boston, Heart, Scorpions, Nazareth, Foreigner, Van Halen, Styx, Blue Oyster Cult, Alvin Lee, The Doobie Brothers, The Who, Thin Lizzy... Ker pa ima vsaka pravljica zagotovo svoj konec, je ta prišel še prehitro, saj so Bon Scotta 19.2.1980. zjutraj našli mrtvega v vozilu prijatelja na parkirišču v južnem Londonu. Uradni vzrok smrti se je glasil: smrt, kot nesrečnim naključjem z akutno zastrupitvijo z alkoholom". Glasbeni svet je z Bonovo smrtjo izgubil zelo veliko, med tistimi, ki so ga cenili in tistimi, ki so ga priznavali malo manj. Kljub tragičnemu dogodku pa so se preostali člani zasedbe po kratkem premoru soglasno odločili, da nadlajujejo s kariero, ker naj bi to bila edia logična posledica Bonove smrti. Razpišejo avdicijo za novega pevca in tako v ožji izbor najprej pride anglež Steve Burton, ki je prej pel v The Starfighters, sicer zasedvi Angusovega in Malcolmovega strica Stevieja Younga. Ker pa je tudi on imel določene probleme z alkoholno odvisnostjo, so ga člani zasedbe preventivno raje odslovili. Naslednji kandidat je bil ponovno anglež Brien Johnson, ki je kratek čas nastopal v skupini Deathwish in Geordie. Z AC/DC izročilom tako ni imel bistvene povezave, vendar sta brata Young vztrajačla, da je on edina primerna zamenjava za sicer nezamenljivega Bona.

Kmalu pričnejo s snemanjem naslednjega albuma in tako kmalu, natančneje 2.7.1980 ugleda luč sveta naslednji, že sedmi po vrsti "Back In Black". Album je ponovno produciral Lange, že naslovnica, ki jo zakrica črnina pa izraža težko obdobje skozi katerega se je prebijala zasedba v tistem obdobju. Obenem je to prva plošča, ki je osvojila vrh neke nacionalne lestvice, v tem primeru britanske, medtem, ko je bila v Australiji na 2. mestu, v ZDA na 4, v Avstriji pa na 6. mestu. Kljub težkim okoliščinam pa se je slava AC/DC tokrat zavihtela do neba, spričo skladb kot so "Hells Bells", "Back In Black", "What Do You Do For Money Honey", "Shoot To Thrill", "Rock 'n' roll Noise Polution", in "You Shook Me All Night Long", pa so se AC/DC vrteli redno tudi v sicer za tovrstno glasbo neobičajnih diskotekah in radijskih postajah. "Back In Black" je bil do konca istega leta prodan v več kot deset milijonov izvodov, s tem pa je postal nov glasbeni bestseller vseh časov. Europa, Australija in Amerika so bile ponovno tarča velikih turnej, na vseh treh omenjenih kontinentih, nastopajo skupaj z Blackfoot, Nantucket in Saxon. Koreografijo dodatno začinijo še s tipično Anguosvo šolsko uniformo. Nasledje leto je revija Kerrang izvedla še glasovanje, kjer so skladbo "Whole Lotta Rosie" izbrali za najboljšo rock skladbo vseh časov. Tega leta posnamejo tudi naslednji album z naslovom "For Those About To Rock We Salute You". Naslov si je Angus izposodil kar po knjigi, ki jo je njega dni prebral, njen originalen naslov pa je bil "For Those About To Die, We Salute You". Knjiga govori o bojih z gladiatorji, kjer so bile končne besede koncilijev, na koncu posameznega spopada: "Moritur te Salutani", oziroma "...those who are about to die, salute you..." Tako je ta zgodovinska knjiga služila kot inspiracija fantastičnemu albumu.

Po mnenju nekaterih kritikov je prav album "For Those About To Rock We Salute You" najboljši album zasedbe, ki pa bi, če bi izšel malce kasneje obrodil še večje sadove. Tako pa je izšel še v prahu veličine "Back In Black", čigar popularnost se še ni dodobra polegla in tako nehote zasenčila slednjega. Že naslovna "For Those About To Rock We Salute You" je tako s svojo topovko koreografijo še dandanes prava poslastica na koncertih AC/DC. Na žalost so ostale kvalitetne skladbe kot so "Put The Finger On You" ali "Let's Get It" ponovno brez pričakovane ali zaslužene slave. Kljub temu se se je album v ZDA, kjer je najbolje kotiral prodal v več kot 4 milijonih izvodov, do danes pa se je njeno število še potrojilo. Obenem je bil to prvi AC/DC album, ki je zasedel prvo mesto ZDA lestvice. Velik del evropsko-ameriške turneje ni bila nikakršna novost, mogoče velja edinole podatek, da so igrali z Fastwayom in Y & T. Na Bruselskem nastopu v skladbi "Lucille", pa je kot zanimivost gostoval Atlanticov session basist Phil Carlsson. Večino leta 1982 skupina prebije na turneji po kateri takoj začne z miksanjem prihajajočega labuma z naslovom "Flick Of The Switch", ki izide leta 1983 in je prva, ki so jo sproducirali kar sami člani in je zasedla 1. mesto avstralske lestvice. Album je bil posnet v Compass Print studiu v Nassauu na Bahamih in je bil označen kot prekomercialen in premehak izdelek. Resnica je nekje vmes, saj je iz njega izšlo kar nekaj odličnih skladb kot sta "Nervous Shakedown" in "Rising Power".

Problemi bobnarja Phila Rudda z alkoholom so se samo večali, tako, da ga je kasneje nadomestil Simon Wright (Tytan, AIIZ, Tora Tora), ki je imelo prvi nastop z zasedbo v jeseni istega leta v Vancouvru. Štiri mesece kasneje izide album še v ameriki, da pa je prišlo do začasnega zasičenja z zasedbo pa priča podatek, da se je album uvsrtil samo na 15. mesto Top lestvice. Resnica je, da je bila popularizacija heavy metala na samem vrhuncu, večji del publike pa je bil naklonjen zasedbam kot so Def Leppardu, Quiet Riot, Whitesnake, Iron Maidenu, Saxon i ostalim skupinam sorodnega stila. Ponovno je sldila velika evropska turneja v letu 1984 s finalnimi headlinerskimi nastopi na Masters of Rock festivalu v Castle Donningtonu. Deseto obletnico delovanja zasedbe obeležijo z izdajo EPja z naslovom "'74 Jailbreak" na katerem se je nahajala skladba "Jailbreak" z avstralske izdaje albuma "Dirty Deeds Done Dirt Cheap" in sicer tako v obliki videa kot singla in pa štiri skladbe z pravtako avstralske izdaje albuma "High Voltage".

V obdobju od aprila 1984 - marca 1985, je v švicarskem Montreauxu v studiu Mountain potekalo snemanje jubilejne desete plošče "Fly On The Wall". Producenta sta bila brata Young, album pa je takoj po izidu zasedel 1. mesto Top lestvic v Avstraliji, 7. v Veliki Britaniji, medtem, ko je bil uspeh v ZDA dvakrat slabši od "Flick Of The Switch" (32. mesto). Ponovno so jo označili kot prekomercialno in premehko kar je bilo v tem primeru upravičeno, saj so AC/DC očitno prehajali skozi krajšo krizo umetniškega ustvarjanja in izražanja. Omembe vredne so le skladbe z albuma "Fly On The Wall", "Shake Your Foundations", "First Blood" in "Sink The Pink". S takšnimi ocenami pa se še vedno niso strinjali najbolj zvesti in predani oboževalci, ki so še vedno polnili koncertne arene. Ameriški del turneje se je odvijal skupno z Yngwie Malmsteenom in Loudness. Nekoliko kasneje izide še video zapis "Fly On The Wall", na katerem se nahajajo skladbe s tega albuma. Singel "Shake Your Foundations", leta 1986 se uvrsti na 24. mesto britanske Top lestvice, Cliff Williams pa nekaj časa kasneje gostuje tudi na albumu zasedbe Adam Bomb.

Album "Who Made Who", sountrack Stephen Kingovega filma "Maximum Overdrive", izide 27.5.1986. Na njej se zvrsti vsega devet skladb, ki so kasneje v glavnem postali hiti: ("You Shook Me All Night Long", "Hells Bells", "Sink The Pink", "For Those About To Rock We Salute You"...). Gre v glavnem za hite iz Brianovega obdobja z izjemo ("Ride On"), ki pripada Bonu. Material je bil posnet konec leta v Compas Point studiju na Bahamih, album sam pa se je najbolje prodajala tako kot večina do tedaj v ZDA, kjer so jo prodali v 5 milijonih izvodov. V Veliki Britaniji se uvrstijo na 20. mesto Top albumov istočasno pa objavijo še VHS s petimi skladbami. NA krajši ameriški turneji nastopajo skupaj z zasedbama Dokken in Queensryche. Raven Records je 1987. leta objavil "Bon Scott-Seasons Of Change: 1968-1972", kolekciju skladb zasedb Fraternity in The Valentines.

Snemanje novega albuma je tokrat potekalo v studiu Miraval v Parizu, produkcijsko palico pa je ponovno prijel tandem George Young in Harry Vanda, s katerimi so se želeli čimbolj približati zvoku zlatih 70ih. Rezultat dela je bil album "Blow Up Your Video", ki je izšel leta 1988 in je bil nekoliko bolj surov od predhodnikov toda z velikim primankljajem na področju hitov. Omembe vredni hiti so bili le "Heatseeker" in "That's The Way I Wanna Rock 'n' Roll".

Na ameriškem delu "Blow Up your Video Toura" je imel Malcolm probleme z zdravjem zato ga je zamenjal brat Stevie, ki je debitiral v Cumberland Civic Centru v Portlandu. Na turneji so ponovno nastopali skupaj z zasedbami Dokken, White Lion, L.A. Guns in Cinderello. Po zaključku turneje se Malcolm vrne, brat Stevie pa osnuje skupino Little Big Horn, katerega Ac/Dc na veliko promovirajo in mu posodijo celo svoj management. Rezultat vnešenega truda pa je bil bolj jalovo početje.

Večino leta 1989 je skupina porabila za pisanje in kasneje snemanje novih skladb. Angus in Malcolm sta tokrat poleg glasbe in aranžmajev tokrat pisala tudi tekste kar je do tedaj delal le Brian. Vse skupaj se je pokrivalo z odhodom Simona Wrighta, ki se je pridružil Ronnie James Diu na snemanju albuma "Lock Up The Wolves". Simona zamenja Chris Slade (Tom Jones, Gary Moore, Firm, Asia, GPS) s katerim v studiih Windmill Road na Irskem in Little Mountain v Vancouveru posnamejo dvanajst skladb za naslednji album "The Razors Edge" katero je sproduciral znameniti kanadski producent Bruce Fairbain. Plošča izide v aprilu 1990 leta po skoraj desetletju premora in navrže veliko novih hitov, ki so korenito zapečatili kasnejšo pot AC/DC. Govorimo o skladbah "Thunderstruck" in "Moneytalks" za katere posnamejo tudi odlična videospota. Poleg tega, da je navrgla plošča "The Razors Edge" kar nekaj hitov je bila tudi veliko trša od predhodnjih treh albumov. Zasedla je 1. mesto v Austriji, 2. v ZDA, Švici in Novi zelandiji, kjer je bila prodana v več kot 4 milijonih izvodov ter 4. mesto v Veliki Britaniji. Z njenim uspehom se je skupini uspelo približati uspehu izpred desetih let.

Na začetku leta 1991 krenejo na skupno turnejo s King's X, kjer med drugim nastopijo na Wembley Areni v Londonu, in v National Exhibition Centru v Birminghamu. Sledi povratek v ZDA ter ponovno na staro celino, kjer nastopijo kot headlinerji na znamenitem Castle Donningtonu, in v Moskvi, kjer prvič igrajo 18.4. na Tushino Airfieldu. Omenjeni nastop so neposredno prikazovali na ruski nacionalni televiziji po njem pa so posneli tudi dokumentarec, ki ga je režiral Wayne Isham. Konec turneje pa so obeležili z avstralsko turnejo skupaj z Judge Mercy.

Posnetki s turneje so kasneje leta 1992 izšli v obliki dvojnega albuma poimenovanega enostavno "Live". Album je vseboval 24 skladb z vseh obdobij delovanja zasedbe in je pomenil obenem veliki povratek na prestol svetovne rock scene. Leto 1993 preživijo člani dokaj mirno in medtem nabirajo novih moči, naslednje leto 1994 začnejo z uvodnimi pripravami na novi album. Istega leta pa se na mesto bobnarja ponovno vrne Phila Rudd s tem dokončno premaga probleme z alkoholom.

Sledi album "Ballbreaker", ki je obenem prvi studijski po petih letih. Zanimivo dejstvo je, da se je album pripravljal kar dve leti in izžel v juliju 1995 leta. Kot predhodna je vsebovala precej robat in surov zvok ter dva nova hita, "Hard As A Rock" in "Cover You In Oil". Zabeležili so dva milijona prodanih albumov v ZDA, od tega milijon samo v prvem mesecu po izidu albuma. Najvišje uvrstitve so bile, 1. mesto v Švici, ". Na Novi Zelandji, 4. v Nemčiji in ZDA ter 6. v Veliki Britaniji.

Zanimivo je, da je Ballbreaker v mnogih novinarksih recenzijah dobil oceno najboljšega albuma od vseh kdajkoli izdanih s strani zasedbe. Leta 1996 sledi nova velika svetovna turneja, med katerimi velja omeniti nastope na The Poor festivalu. Medtem, ko se je skladba "Big Gun" našla tudi kot nosilna skladba soundtracka za film Last Action Hero z A. Schwarzeneggerjem na čelu. Istega leta izide tudi prvi tribute album "Fusebox", ki ga je izdala skupina alternativnih avstralskih glasbenikov. Leto kasneje, t.j. leta 1997 izdajo box set petih Cdjev z naslovom "Bonfire", kateri je bil v celoti posvečen Bonu Scottu, kateremu je pripadala cela četrtina ploščkov. Glasbeni material je zajemal večino še neobjavljenega materiala in nekaj live nastopov iz Atlanticovega studia v New Yorku, na dveh ploščkih se je nahajal soundtrack filma "Let There Be Rock". Peti plošček je vseboval remastirano verzijo albuma Back in Black. Komplet so v ZDA prodali v platinasti nakladi. Sledi leto 1998, ko Brian gostuje na snemanju albuma ameriške zasedbe Jackyl, kjer je napisal in odpel skladbo "Locked And Loaded", malo kasneje pa sledi izdaja tribute albuma "Thunderbolt", na kateri so sodelovali Lemmy, Joe Lynn Turner (Deep Purple, Rainbow), Sebastian Bach (Skid Row), Dee Snider (Twisted Sister), Dave Meniketti (Y&T) in bivši bobnar Simon Wright.

V teku je bilo tudi pisanje za naslednji studijski album, ki se je skupno s snemanjem odvijal skozi celotno leto 1999, ko je istočasno izšla tudi zbirka skladb "The Legendary Bon Scott With The Spektors And The Valentines". Nov album "Stiff Upper Lip" izide v začetku leta 2000, točneje 28.2.2000 in je obenem 14. studijski album po vrsti. Izdali so jo po štiri in polletni pavzi, izide pa v enojni normalni izdaji in limitirani dvojni. Dvojna izdaja vsebuje dodatni DVD plošček. Produciral jo je George Young, posneta pa je bila v Varehouse studiu v Vancouvreu. Album je bilo prodan v dveh milijonih izvodov, ter visokim prvim mestom v državah kot so Finska, Nemčija in Švedska.

Istega leta je Sony na avstralskem področju izdal material zasedbe Marcus Hook Roll Banda, v ZDA pa zelo simpatičen tribute album, katerega je posnela zasedba Hayseed Dixie iz Nashvillea. Skladbe so bile obdelane in posnete v country stilu. Ameriški del turneje je potekal s skupnimi nastopi z zasedbami kot so Slash's Snakepit, na Švedskem pa so nastopali s Backyard Babies. Turneja se je zavlekla vse v leto 2001 in do takrat so nastopali z The Offspring, Megadeth in Queens Of The Stone Age. Del tega posnetega material kasneje izide v obliki DVD ploščka z naslovom "Stiff Upper Lip Live", ki je vseboval 21 skladb z raznoraznih koncertov.

Poleg omenjenega je članom ostajalo nekaj prostega časa tudi za solo projekte, v katerih je izraziot izstopal Brian. Napisal je denimo naslovno skladbo "I Feel (Down)" za debi album Neurotice, nekajkrat gostoval na nastopih prejšnjega benda Geordie. Posnel je tudi dve skladbi "Byker Hill" in "Wor Geordie's Lost His Higgies" box set "Northumbria Anthology" in ponosno sodeloval z Jackyl za katerega je leta 2002 napisal skladbo "Kill the Sunshine". Poleg omenjenega je bil tudi soavtor musicla "Helen Of Troy", čigar premiera je luč sveta ugledala leta 2003. V njej je igral znani britanski igralec Brendan Healy.

Aktiven pa je bil tudi basist Cliff Williams, ki je sodeloval na snemanju albuma skupine Emir And Frozen Camels. S frontmenom omenjene zasedbe Emirom Bukovićem, Danny Sheppardom in Darrell Nuttom, je konec junija 2002. leta nastopil tudi v Hrvaški in BiH. V tem obdobju so bili AC/DC sprejeti tudi v Rock 'n' roll Hall Of Fame", kot 26 letno zvestobo Atlantic Recordsu, oziroma Warner Bross Groupi pa so objavili tudi prehod k založbi Epic Sony.

Na inauguraciji za Rock 'n' Roll Hall Of Fame, ki se je odvijala junija 2003 v Waldorf Astoria v New Yorku je AC/DC sprejel Steven Tyler, kjer so na svečanosti skupaj odigrali "You Shook Me All Night Long" in "Highway To Hell".

Aktiven je bil tudi prejšnji vokalist Dave Evans, ki je z njimi posnel album "A Hall Of A Night" in sodeloval na tribute snemanju albuma "Bon Appetite", ki ga je izdala hiša Perish Records. V bogatih dogajanjih leta 2003 so album Back In Black na VH1 TV postaji gledalci uvrstili na 82. mesto najboljših albumov vseh časov. Malo kasneje je Brian skupno nastopil s Scorpionsi in z njimi odpel skladbo "Rock You Like A Hurricane" v St. Pete Time Forumu v Tampi na Floridi. Angus in Malcolm sta bila 18.2. gosta na The Rolling Stones nastopu v Enmore Theatru v Sydneyu. Ponovno pa je bilo govora tudi o prvem vokalistu Dave Evansu, ki je izpeljal celotno evropsko turnejo skupno z Overdoseom, t.j. Nemškim AC/DC cover bandom. Septembra jim je Recording Industry Association of America (RIAA) izdal certifikat o prodanih 21. milijonih albuma "Back In Black" samo v ZDA in nadalnjih 43. milijonih po ostalem svetu. S tem je omenjeni album postal peta najbolj prodajana plošča vseh časov, še isti mesec pa so AC/DC nastopili na Sarsfestu - "Molson Canadia Rocks For Toronto" v Torontu, pred 400.000 poslušalci skup0no z Rush, The Rolling Stones, The Guess Who in The Flaming Lips. Celoten izkupiček je bil namenjen bogatenju turizma v Torontu, ki je bil takrat ogrožen zaradi epidemije SARSa.

Oktobra se Brian in Cliff pridružita Brianu Howeu iz Bad Company na koncertu v Germain Areni v Fort Myersu na Foridi, ki je bil organiziran za pomoč Rdečemu križu in odpravi škode, ki je nastala spričo orkana Charly. Naslednji dogodek je vezan z Floridsko death metal zasedbo Six Feet Under, ki je v istem mesecu posnela celoten death metal cover albuma "Back In Black", in to pod imenom "Graveyard Classic 2".

Povratek domov jim je prinesel še eno priznanje, 1.10.2004 so jih sprejeli med kulturne ambasadorje. Mestni možje v Melbourneu so se ob tem odločili, da ulico Corporation Lane, ki se nahaja v neposredni bližini centralnega poslovnega centra med ulicama Exibition in Russell, preimenuje v ACDC Lane. Na ta način so se mestni možje nekako oddolžili skupini, ki je zadnjih trideset let po svetu promovirala rodno mesto. V neposredni bližini omenjene ulice, natančneje v Swanston Streetu, so AC/DC leta 1975 posneli tudi videospot za skladbo "It's A Long Way To The Top (If You Wanna Rock 'n' Roll)" kar pa je bil še dodaten razlog za preimenovanje omenjene ulice.

Po treh letih skupina ponovno nastopi v angliji in to v Carling Apollou v Londonu. Karte so bile razprodane v neverjetnih 4 minutah. Istočasno je Dave Evans objavil tudi solo album "Sinner", na katerem so ob njem igrali Mark Tinson in David Hinds iz Rabbita ter še nekateri znani glasbeniki. V začetku leta 2005 so izvedli nastop Razor's Edge, kjer gre še za en cover skupine Vodka Pink Pussycat v Hollywoodu. Ob bivšem bobnarju Chrisu Sladeu so skladbe odigrali še Joe Leste (Beautiful Creatures, Bang Tango), Brent Woods (Vince Neil), Anthony Focx (Beautiful Creatures) in Muddy (L.A. Guns, Gilby Clarke).

Nekaj kasneje je Brian nadaljeval še z nekaj nastopi, ter se tako 24.3.... v Khrome Clubu v Sarasoti na Floridi, na odru pridružil skupini Big Machine v skladbah "Back In Black" in "Dirty Deeds Done Dirt Cheap", ter "Rock n' Roll Ain't Noise Polution", katero je odpel z The Greg Billings Band. Billboard je malo kasneje organiziral slavje ob 21. milijonih prodanega albuma "Back In Black" v Americi, RIAA pa je nekaj kasneje objavila uradno informacijo da so AC/DC samo v Ameriki prodali 66.milijonov albumov. S tem so postali drugi najbolj prodajan rock bend v ZDA, takoj za Led Zeppelin ter četrti nasploh. Pred njimi so bila le velika imeno kot so The Eagles - "Eagles/Their Greatest Hits: 1971-75" (29 milijonov), Led Zeppelin - "IV" (23) in Pink Floyd - "The Wall" (23). Za njimi pa The Beatles, Fleetwood Mac, Boston, Guns N' Roses, Santana, Bruce Sprengsteen in denimo Metallica.

Sledila je velika AC/DC konvencija poimenovana "Big Ball II - The Second Coming", ki se je odvijala v avgustu leta 2005 v Wrexhamu, severni Wales. Na njej so nastopile zasedbe, ki preigravajo AC/DC skladbe ; Back In Black, Dirty DC, Seedy DC in Thunderstruck iz Velike Britanije, potem Hells Balls iz Njemčijee, Action In DC iz Nizozemske, Fat Angus in Hayseed Dixie iz Amerike. Poleg omenjenih še Rhino Bucket, v katerem je nastopal ex-bobnar Simon Wright, atraktivni ženski bend Dirty Dee's Dungeon Sheep, in nič manj Diddy DC, katerih člani so bili otroci stari med 7 in 14 let.

Naslednji pomemben dogodek se je odvijal, ko je Brian Adams organiziral dobrodelno dražbo za žrtve tsunamijev. Na njej so največji kitaristi sveta donirali svoje inštrumente in s tem zbrali neverjetnih 1,6 milijona dolarjev, ki so bili takoj vplačani v sklad Reach Out to Asia. Na nje so sodelovali poleg Adamsa še: Angus in Malcolm Young, Jimmy Page, Tony Iommi, Brian May, Ritchie Blackmore, Def Leppard, Mick Jagger, Keith Richard, Ronnie Wood, Eric Clapton, David Gilmour, Jeff Beck, Pete Townsend, Mark Knopfler, Ray Davies, Liam in Noel Gallagher, Paul McCartney in Sting.

Istega leta je bila ustanovljena še zasedba 100 Prof, ki jo je poleg ex-bubnarja Chrisa Sladea tvoril še Stacey Blades (L.A. Guns), basist Mike Duda (W.A.S.P.) in pevec Jizzy Pearl (Ratt, L.A. Guns, Love/Hate). Naslednjega leat 2006 so na Finskem izpeljali še en velik AC/DC cover festival, in sicer so na njem nastopali Leningrad Cowboys, Emmi, Ismo Alanko And Freud, Marx, Engels And Jung in Quintessence. Izdajo biografsko knjigo "AC/DC Maximum Rock & Roll", ki na 480 straneh izpiše najbolj obsežno biografijo zasedbe do sedaj. Njen avtor je bil Murray Engleheart iz Sydneya, najbolj cenjen avstralski rock novinar. Kor soavtor pa se je podpisal Arnaud Duriex. Knjiga je v Avstraliji izšla v oktobru, medtem, ko so jo v ZDA promovirali mesec kasneje. Knjiga sama je bila plod petletnega neprekinjenega dela obeh avtorjev.

Nekaj podobnega ponudijo še v dvojnem DVD ploščku "Family Jewels". Prvi plošček vsebuje material iz 70ih, medtem, ko drugi iz 80ih in 90ih let. Poleg tega vsebuje še nekaj težko dostopnih zgodnjih intervjujev z Vastralske televizije in nastopa v Španiji samo nekaj dni pred Bonovo usodno smrtjo.

Tisto kar že dogo zanima oboževalce širom sveta je, kdaj bo izšel novi studijski album zasedbe AC/DC. Gre za prvi album pri Epic Sony, ki naj bi izšel že leta 2007. Največja teža leži na skupini, ki nastopa že polnih 30 let in mora tako opravičiti svoje ime in slavo ter 150.000.000 do sedaj prodanih albumov. To pa je tudi občudovanja in spoštovanja vreden podatek.

prevedel in uredil: Thomas Breznik