Tilen Hudrap je zagotovo tisti slovenski glasbenik, ki živi sanje vsakogar, ki se na slovenskem žanrsko udejstvuje znotraj magije metal glasbe. Pred tremi leti se je, po dolgih letih igranja v mnogih slovenskih metal skupinah, priključil ameriškim speed/power metal ikonam Vicious Rumors, nedavna je postal član nemške thrash metal institucije Paradox, pomagal je izpeljati koncert legendarni zasedbi Testament na festivalu v kanadskem Montrealu, vsej tej pravljici pa ni videti konca. Vsa metalska in nenazadnje tudi nemetalska Slovenija je lahko resnično ponosna na tega izjemnega moža!
RockLine: Tilen, v čast mi je da sediva tu in lahko kramljava o tvoji glasbeni poti, o glasbi nasploh. Že skozi sam začetek, ko si ustvarjal znotraj prvih zasedb, kot so Wartune, Thraw, Scepsis, Keller itd. si opozoril, da tli v tebi neka iskra, za katero so mnogi glasbeniki prikrajšani. S svojo siceršnjo angažiranostjo, tudi v vlogi koncertnega promotorja in organizatorja tekom več kot 10 let, si tako že leta nazaj postal pomemben steber na slovenski metalski sceni, ki zna usmeriti novo navdušene ljubitelje težkih zvokov do samega bistva in prapočela zgodbe o metalu, da ga pričnejo novo navdušeni konzumenti trdih zvokov na pravem mestu odkrivati in raziskovati. To, da si se priključil takšnim legendam, kot so ameriški speed/thrash metalci Vicious Rumors, pa nemški tevtonski thrash metalci Paradox, da si vskočil na koncertno pomoč legendam Testament, to so stvari o katerih vsi sanjajo, a do katerih pridejo le izbrani. Kaj lahko poveš o svojih začetkih?
Tilen: Svoje zgodnje lokalne skupine sem ustanovil, ko so tekla prva leta na prelomu novega tisočletja, kasneje sem prestopil v koroški death/thrash metal bend Wartune, pridružil sem se jim poleti leta 2004, natanko 12 let nazaj. Moja glasbena pot kot taka pa seveda sega še veliko globlje v preteklost. Sredi devetdesetih (več kot 20 let nazaj) sem vstopil v glasbeno šolo, teče dvaindvajseto leto mojega aktivnega ukvarjanja z glasbo. Moj prvi ultra stik z rockom/metalom nasploh (zavedni) se je zgodil leta 1992 ob legendarnem »tribute to« dogodku, posvečenemu smrti velikega Freddie Mercuryja. Takrat sem bil v fazi prvega zaznavanje glasbe kot take, koncert sva gledala skupaj z očetom (ki je eden večjih Status Quo fanov, kmalu sem se spoznal tudi z njimi - plošči »Blue for You« in Live album iz legendarnega Apolla sta imeli velik vizualni in glasbeni vpliv name). Sledili so Thin Lizzy z njihovo malce manj komercialno prepoznavno ploščo »Johnny the Fox, plus (logično) vsi Deep Purple albumi. Kmalu zatem me je stric popeljal h glasbi Grateful Dead in razložil pojem »wall of sound«, kar je bil moj prvi stik z bolj »utrganimi« zadevami. Že v samem začetku sem bil »ne-enostransko« usmerjen glede glasbe kot take. V zvezi s tem imam zastavljen red, ki se ga držim od nekdaj. Primer: vsak zase brez kančka dvoma ve, kaj je njegova najbolj priljubljena hrana, vendar ne konzumira čisto popolnoma vsak dan le in izključno te. Enako je v glasbi. Metal je moje vodilo v življenju, poslušam in živim ga vsak dan, odkar sem bil otrok v OŠ, metal definira moj individuum, vendar pa to seveda še zdaleč ni vse, kar poslušam. Hrana in glasba sta v redni korelaciji. Hrano rad dobro začinim z ekstremnimi/različnimi in eksotičnimi začimbami…tako tudi svojo glasbo rad začinim na tisoč in en način. V metalu samem od nekdaj poslušam prav vse možne žanre (to je edina pot do tega, da to zvrst lahko res razumeš) in ne delam razlik. Imam žanre, ki jih preferiram in tiste, ki ji ne morem ravno prebavljati na dnevni bazi, seveda, a prav vse spoštujem. Glasbena šola je imela name vpliv v klasičnem oziru te besede (Buddy DeFranco, Bennie Goodman, Buddy Rich, plus prav vsi klasični avtorji, od katerih posebno mesto dajem Haydnu, Wagnerju, Brahmsu in Händlu), ne dajem pa ji posebnega pomena v smislu osebnostne glasbene rasti v celoti. Če že kaj, prej obratno. V pihalnem orkestru sem igral dosti let, igranje sem nadaljeval do leta 2005, ko sem sodeloval tudi na svetovnem prvenstvu na Nizozemskem v mestu Kerkade. V tem času je moje metal delo obsegalo 90 (in več) procentov mojih aktivnosti in enostavno nisem imel več časa. Po svetovnem prvenstvu na Nizozemskem sem poglavje aktivnega sodelovanja v klasični glasbi zaključil. Poleg bas kitare redno igram paleto ostalih instrumentov, od nekdaj. Multi-instrumentalizem je izjemnega pomena za glasbeni razvoj, biti omejen le na en instrument... bi bila enostavno škoda.
RockLine: V tistem času je Slovenija vstajala metalsko, pojavil se je tudi prvi metalski časopis, Paranoid…
Tilen: Da. Dejansko je Slovenija v metal oziru začela doživljati (nepričakovan) razcvet. Definitivno so k temu pripomogli Iron Maiden, Destruction, Agent Steel (in še mnogi drugi) reunioni, ki so ponovno pihnili kovinski veter na le delno gorečo plamenico. Predvsem v obdobju 1999 do 2003. Res posebno obdobje za slovenski metal v smislu grajenja, ne toliko skupin samih. Na Koroškem seveda ni bilo kakšnega aktivnega dogajanja, razen enega, dveh dogodkov na leto. V majhni lokalni glasbeni trgovini Gogo Music smo takrat preživeli ure in ure, bila je edina glasbena trgovina, ki je na svojih majhnih policah ponujala več kot tri metal bende, tam smo se v osnovni šoli dobivali po pouku in vrteli metal. Verjetno je pomagalo tudi dejstvo, da je kot dijakinja tam delala moja sestrična, omejitev glede glasnosti nikakor ni bilo. To je bil začetek vsega res konkretnega za našo generacijo z lastno angažiranostjo. Šolski radio v osnovni šoli je bil vsak odmor zmetaliziran. Na začetku sem poslušal ekskluzivno angleške bende, predvsem NWOBHM na čelu z Iron Maiden in nekaterimi skupinami, ki jih zdaj mularija ponovno odkriva, takrat pa so bili popolnoma pozabljeni (Satan, Angel Witch, Jaguar, Demon, TOPT, Gogmagog itd.), ter stare britanske bende iz 70-ih, kakšne tri ali štiri leta nisem želel slišati nič drugega. Seveda sem hitro ugotovil, da to ni ravno optimalno, vseskozi sem poslušal tudi druge zadeve (smeh). Takrat, pisalo se je leto 2001/2002, smo ustanovili tudi svoj prvi bend, lokalna scena pa se je začela dvigovati. Nekaj časa smo v prvem bandu preigravali izključno Iron Maiden komade, kasneje smo ustvarjali v krajše delujočih lokalnih projektih. Vse to sem ugasnil, potem ko sem se poleti 2004 pridružil Wartune. Ti so se ravno pripravljali na snemanje svojega prvega dema. Leta 2004, 2005 smo igrali povsod po Sloveniji, ob koncu 2005 pa smo se razšli z bobnarjem in kitaristom. Podali smo se v glasbeno eksperimentalne vode, pisal sem o neobičajnih temah in konceptih, kasneje so prišla leta, ko so vsi prog. death bandi (Cynic, Atheist, Pestilence itd.) naredili reunion in že zdavnaj pred tem so nas povezovali s temi imeni…zveneli smo dokaj neobičajno, kar je za nas vedno bil plus. Pridružil se nam je moj dolgoletni kolega Lenart Mlinar, odličen bobnar, vrhunski, eden najboljših slovenskih metal bobnarjev, rojen z občutkom, kot ga poseduje malokdo nasploh. Trenutno se ne ukvarja z glasbo aktivno, kar je velika škoda, takšnih ljudi pri nas primanjkuje. Da preskočim leto nazaj, v leto 2005; stvari so se odvijale ekstremno hitro. Pri starosti 12, 13 let sem že igral v bandih, ki smo jih ravno pri teh letih ustanovili, pri 15ih sem se že pridružil Wartune, vsi člani so bili 4-9 let starejši, a to me ni oviralo: bil sem mlad, agresiven in death/thrash metal (s primesjo blacka na trenutke) je bila perfektna mešanica, ki seveda učinkuje še danes, mnogo let za tem. Za popolnoma vse se je seveda bilo treba boriti. Iz popolne ničle. Štartaš iz Raven na Koroškem, kjer ne poznaš nikogar drugega. Nič. Kaj boš na Ravnah? Ni klubov, ni glasbene »scene«, ni alternativne glasbeno-kulturne zgodovine. Na Koroškem je bilo v zadnjih 25ih letih le par metal bandov, ki pa so propadli po dveh, treh letih delovanja in samopomilovanja kako »nič ni mogoče«. To ni ravno dobra popotnica. Športniki imajo trenerje, prostore, sponzorje, privilegije; lahko je uspeti v plavanju, odbojki itd., kjer je 60, 70 letna tradicija, v klasični glasbi itd. s podporo glasbene šole... Kdo pa ima vodila za metal glasbo? Nihče. Za čisto vsako stvar, ki sem jo dosegel sem garal s krvjo in znojem in izključno in samo s svojimi rokami, idejami in lastnimi vodili. Kakšne veze? Ne obstajajo. To ni Ljubljana, tu ni Metelkove itd., tu ne moreš igrati metal koncerta štiri ulice stran od svojega bloka; bili smo sredi ničesar (in smo pravzaprav še vedno), Ravne so slovenski industrijski ekvivalent angleškega Birminghama in to nam je, kljub preprekam, vedno vlivalo dodatno voljo in ponos. Zvoki kovinskih nakoval iz železarne…jeklo in kovina sta del koroške krvi, metal nam teče po žilah, težko se zlomimo. Pot do vsega, kar sem ustvaril je bila takšna, da si je nihče ne more niti zamisliti ali predstavljati (z izjemo tistih par ljudi, ki so mojo pot spremljali od res samega začetka). Kakorkoli, v enem letu po moji pridružitvi smo z Wartune zagnali tak prah, da nam je uspelo priti na Kaltenbach, avstrijski open air festival, kjer smo si oder delili z legendarnimi nemci Destruction, švedi Dissection, ki so takrat ravnokar naredili reunion po Jonovi izpustitvi, igralo je še nekaj drugih zares odličnih skupin. To je bilo moje prvo mednarodno izkustvo na »pro« nivoju. Po tem festivalu in dejstvu, da je mlad koroški band igral s takimi imeni (kar bi par let prej lahko samo sanjali) sem pričel razmišljati bolj pragmatično in začel gojiti misli, rekoč: »tudi tu je mogoče doseči nekaj izven-serijskega.« Kasneje sem s slovenskimi bandi igral po Evropi že leta pred Vicious Rumors (ogromnokrat v Avstriji z Wartune, v Nemčiji, Italiji itd. s Keller, v Španiji z legendarnim Jamesom Rivero in Metalsteel, v Belgiji itd.).
RockLine: Okej, kot kontrast vzemiva leto 2016 in skušajva primerjati današnjo slovensko metal sceno s časi, ko se je scena dvigovala, se pravi z letom 1999 in naprej, ko se je začel sprva death metal revival, temu je sledil thrash metal revival in tako dalje… Kako zaznavaš slovensko metal sceno danes v letu 2016 in kako pred 15. leti?
Tilen: V enem izmed svojih razmišljanj, ki sem jih zapisal v enega izmed svojih daljših uvodnikov pred leti za Paranoid, lahko rečem, da je bila scena leta 1979 podobna kot leta 1999. Leta 1979 se pojavil NWOBHM, sledil je razmah žanrskih vej metala. Do 1984 je trajal začetni udar. Leta 1999 je situacija podobno vzcvetela do leta 2004, ko smo dobili naš prvi open air fest, Metal Manio, pa prvi mednarodni festival Metalcamp, prve kvalitetno sproducirane in izdane albume (tudi internacionalno, recimo kratko obstoječi Supremacy itd.). Od leta 1985 do leta 1988 je vladala zlata doba. Tu je bilo podobno. Že prej je bilo vse v vzponu, zlata doba pa je bila med letoma 2005 in 2008. Sploh leta 2008 je bila thrash (in ostala) metal scena tako močna, da je obstajala skupina cca. 100 ljudi v Slovenij, ki je hodila na čisto vsak lokalni metalski koncert (po vsej Sloveniji) in izkazovala ultra podporo, zaradi katere je lokalna scena res živela. Ta fenomen se je kasneje žal izgubil in izbrisal (ljudje pač »odrastejo«, kajne? Sploh tisti, ki najglasneje vpijejo (smeh). Po letu 1988 je bilo podobno kot po letu 2008. Stvari so šle navzdol. V devetdesetih so prišli novi načini razmišljanja, glam je povozil sam sebe (sicer so v začetku devetdesetih prav vsi bandi še bili komercialno uspešni, po letu 1993 pa se je začel strmi padec), podobno je bilo po letu 2010 s thrashom, čeprav je obstal in je še vedno močen, oz. močnejši kot kadarkoli, a ga je v metal »modi« nadomestil doom, kasneje vsi kvazi 70's revival bandi, od katerih je prebavljiv 1 na 40 itd. (kot vedno, v poplavi težko najdeš zlato zrno) in razni ostali »metal hammer« bandi. Prvi dve leti, se pravi 1990 in 1991, kot tudi 2010 in 2011 se je ta moment cvetoče scene še nekako vlekel, sploh glede kvalitetnih izdaj, no, ko pa je prišlo leto 2012/13, so šle reči dejansko navzdol (vzporednica s 1993). Devetdesetih sicer ne podcenjujmo: death, nemški power/heavy, določeni prog. bandi in veliko eksperimentalnih zvrsti, plus seveda drugi val black metala itd., vse to je cvetelo in v bistvu bilo na vrhuncu ravno v devetdesetih. Wacken Open Air, Bang Your Head in Summer Breeze, trije glavni nemški open air festivali so nastali v devetdesetih. V vsakem »težkem« obdobju se najdejo izjeme in metal v devetdesetih je v bistvu cvetel, le prestavil se je korak ali dva nižje v underground, kar je absolutno dobro. In v letu 2016? Zadeva se utaplja. Ljudje se neodzivno in apatično gibljejo naokrog, kljub temu, da izgleda, kot da je sicer vse v najlepšem redu. Festivalov je ogromno, dogodkov nasploh je ogromno. Recimo, čisto specifično glede Slovenije: vsak malo večji bend pride v Slovenijo odigrati koncert. Včasih smo se vozili za skoraj vsak drugi internacionalni koncertni band najmanj do Gradca, ali kam dlje. Sedaj lahko izbiraš med Ljubljano, Nova Gorico, Kranjem itd. na tedenski bazi, vse to se v bistvu vleče že zadnjih 4-8 let… Novo je tudi to, da imajo družbena omrežja tak vpliv na sceno. Facebook in Instagram sta »požrla vse«. Če se tega ne oprimeš in si recimo promotor, koncertni organizator, si danes izgubljen. To je problem. Ljudje so na Facebooku. Nenehno. Tam visijo. Tam si ustvarjajo življenja. Od tam se ne premaknejo, živijo v paralelnem svetu. In če sedaj res direktno odgovorim na vprašanje. Stvar je žalostna. Pravega duha ni. Jaz ga ne čutim. V vseh zvrsteh, ki sodijo pod skupni termin heavy metal (kot bi dejal legendarni Neal Kay). Pri ljudeh, ki se na novo vključujejo v metal sceno ne čutim tiste energije, ki sem jo čutil v letih 2001, 2002, 2003 ali prej. To ni stvar let ali tega, da smo veliko starejši (kdo še starejši bi verjetno isto dejal za osemdeseta itn.) Ljudje so enostavno postali razvajeni. You Tube omogoča prav vse. Da vse vidiš, slišiš...vnaprej…ni več čara, ni pričakovanja, ko nisi vedel vnaprej kaj se bo zgodilo na koncertu. Starejši vedo o čem govorim, o časih, ko smo se spraševali o vsakem komadu, o tem kaj se bo zgodilo na odru, pričakovali smo pekel v živo. Mesece sem čakal na »Live After Death« videokaseto in sanjal o tem, kako komadi, ki sem jih pred tem mesece poslušal na avdio »live« albumu izgledajo v vizualni podobi. Ni več prave energije in stvari se izvajajo brez duše. Če to primerjam s sceno (samo) osem let nazaj, lahko uporabim le eno besedo. Porazno. Poleg tega smo v Sloveniji obsojeni, da je tu poplava »pametnjakovičev«, ki so v realnem življenju le približek tega, kar predstavljajo na spletu, kjer jim je glavno opravilo v življenju to, da »sovražijo«, kar v tako mali državi, kot je Slovenija, vzpostavlja neko res čudno energijo. Ljudje se gledajo »čudaško« na koncertih, vsak pozna vsakega, vsak ima o nekom drugem mnenje, ki si ga je ustvaril na podlagi čisto »x« oseb in menim, da je vse to najbolj uničujoče, ni več prave komune metala, vsaj tiste navidezne, ki je nekoč obstajala. To je tudi sicer utopija, ki je pred dobo socialnih medije še nekako delovala in ki si jo ljudje predstavljajo pod oznako »metalska bratovščina«, ki pa, kot rečeno, nikdar ni obstajala v realnosti. Nikjer. Niti v preteklosti. Če pogledaš v obdobja vzpona Bay Area thrash metal scene, NWOBHM buma, nemškega tevtonskega thrash metala, floridskega death metala, povsod je bila ribarija med bendi. Ko se pogovarjaš z ljudmi, ki so tiste scene ustvarili res vidiš, da je stvar popolnoma drugačna, kot jo ljudje berejo v magazinih ali na spletu. Mi sanjamo o nekih bratovščinah v metalu, a tega preprosto ni. Večkrat želim to (realno) stanje odmisliti. Konstantno poslušam, ustvarjam glasbo, neodvisno od vsega. Skušam preskočiti ta nivo, se oddaljiti od njega. V bistvu se niti ne počutim del tega v smislu, kot sem se 10, 15 let nazaj.
RockLine: Prevrtiva drugam. Kje se je zgodila prelomna točka tvoje kariere, ko te je povabil veliki Geoff Thorpe (Vicious Rumors) v skupino na stalno mesto basista? Kdaj in kako se je to zgodilo?
Tilen: Glede na to, da bodo vsi konzumenti Rockline vsebin tale intervju brali preko spleta, predlagam, da si o tem ogledajo intervju z Geoffom in mano preko You Tube kanala z iskalnimi besedami »Grom Metaldays edition 2013« (video smo našli na povezavi https://www.youtube.com/watch?v=yeXEgp6DjTo , ogled intervjuja med 15:30 in 21:00!!!)
RockLine: To se je pa lepo bralo, mar ne?
Tilen: Vsekakor. Zazvonil je telefon. Ameriška številka. Kakorkoli. Jaz se javim. Na oni strani Brian Allen. Rekel je: »Sredi julija smo headlinerji WU showa na Bang Your Head!!! festivalu s Candlemass, Tokyo Blade in še parimi bandi, z nami bo nastopil tudi sin Carla Alberta (pokojni pevec zasedbe Vicious Rumors in eden najboljših heavy metal frontmanov vseh časov, op.p) Kevin!« V dvorani bo par tisoč ljudi!«Temu naj bi sledila 3 tedenska turneja. Navkljub temu, da je Brian večkrat zatrdil, da misli karseda resno s tem vabilom, mu nisem hotel verjeti in sem odvrnil: »Prav, ko me bo poklical Geoff Thorpe ti bom verjel!«. Čez dve uri se na mojem zaslonu pojavi druga ameriška številka. Na oni strani je bil legendarni Geoff Thorpe, ki je dejal: »Videl sem tvoje posnetke. Hočem te v ekipi! Imam opcije z mnogo američani, ampak hočem tebe! Imaš čas? Pošljem ti set listo s komadi, ki jih bomo igrali na koncertih, da jih naštudiraš. Si za?« In to je bilo to. Niti nisem razmišljal, takoj sem privolil. Manj kot mesec pred Bang Your Head!!! Festivalom je priletel mail s set listo, na njej je bilo 34 ali 35 Vicious Rumors komadov, glasbo Vicious Rumors sem do potankosti poznal že pred tem, mnogo, mnogo let pred tem. V manj kot mesecu sem se naučil material, vendar dejstvu preprosto nisem verjel vse do nastopa v Balingenu. Ko smo končno zakorakali na oder je bilo ozračje naelektreno. Megalomanski koncert. Naslednji dan smo imeli »signing session«, uro na kateri smo delili avtograme. Pričakovali smo kakšnih par ducatov ljudi, na koncu smo podpisovali dobre tričetrt ure. Nismo mogli verjeti lastnim očem. Ko smo se pojavili v prostoru, je množica ljudi pričela takoj vpit: »Rumors, Rumors,…!!!« VR je seveda kultni band v Nemčiji. Podobno se nam je zgodilo v Južni Ameriki, ko smo pristali v Sao Paulu, na letališču pa ogromno ljudi, ki so prihod Vicious Rumors v Brazilijo čakali leta in leta, nekateri desetletja. Postri, zastave, slike, naslovnice albumov, majice, polne roke daril…20 minut vzklikov »Rumors, Rumors«... sredi letališča v Sao Paulu so nekaj, česar ne bom pozabil nikoli. Nogometna tekma. Ljudje, ki vedo več o tebi, kot ti sam, ko se pogovarjaš z njimi... Neopisljivi dogodki, sploh zato, ker je to tujina, drug kontinent. Nepredstavljivo. Tisto turnejo smo prav celo prepotovali z letali, zaradi ogromnih razdalj med državami (in tudi samimi kraji) v Latinski Ameriki, nepredstavljivi občutki in zgodbe za 4 knjige. Za anekdote iz zadnjih 6, 7 turnej bi morala narediti dodaten intervju (smeh).
RockLine: Ta koncert, kot tudi signing session v Nemčiji je doživela tudi naša ekipa. Povej mi, kje ste dobili tiste striptizete, ki so vskočile na oder proti koncu vašega nastopa v Balingenu?
Tilen: (smeh) Govoriš o »incidentu« med komadom Soldiers of the Night, ki smo ga prekrstili v Strippers of the Night (smeh). To je bilo popolno presenečenje. Horst, glavni organizator festivala Bang Your Head!!!, je oboževalec Vicious Rumors že iz 80-ih. Tam nastopamo izključno zato, ker on tako hoče. Bili smo šokirani (pozitivno, kakopak). Na odru ob strani pa naša dekleta z odprtimi očmi in usti, ko na oder pritečejo štiri mega hot napol gole striptizete in se začnejo drgniti ob nas sredi igranja? Si predstavljaš? Saj res, seveda si, bil si tam (smeh). Za dodatek pa še par tisoč ljudi v hali. To je bil moj prvi koncert z Vicious Rumors. Dober začetek, kajne? (smeh)
RockLine: In si nepovratno torej očaral in začaral Geoffa Thorpea?
Tilen: Že takoj naslednji dan na Bang Your Headu je dejal, da ga Steven Goodwin (prejšnji Vicious Rumors basist, op.p.) sploh ne zanima več, rekel je, da takšne energije ni čutil že več kot 20 let, zato me je vprašal, če se želim priključiti Vicious Rumors kot redni in stalni član. Takoj po signing sessionu, v zaodrju.
RockLine: Torej si prešel v ligo profesionalnih glasbenikov.
Tilen: Da. Igranje v skupinah tako ali tako že od nekdaj jemljem profesionalno. Glasba je z mano 24 ur na dan. V vseh oblikah. Čeprav poleg tega počenjam ogromno drugih stvari. Učim, predavam, študiram, še vedno pišem tudi prispevke za Paranoid, se ukvarjam z več projekti, delam na svojem zimskem festu »WinterStrike«. Pri profesionalizmu pa so zadeve postavljene na način, kjer se pričakuje od tebe največ. Bodisi v studiu, ali na turnejah. Ti moraš biti ne 100%, pač pa 200% pripravljen in polovičarstva tu ni. Moja glavna okupacija v tem življenju je torej profesionalno ukvarjanje z glasbo, ostale zadeve pa so seveda podrejene temu.
RockLine: No in ker seže dober glas v deveto vas, si se kar nenadoma znašel na odru s Testament, priključil si se Paradox… Zadeve so šle v trenutku naglo navzgor.
Tilen: Takoj po evropskem delu turneje na kateri smo predstavljali album »Electric Punishment« - sprva torej po Evropi - je sledila izredno zahtevna turneja po ZDA, tam sem preživel skoraj dva meseca. Po dolgem in počez smo prepotovali ZDA, z menoj je bil tudi Alex iz zasedbe Negligence, na celotnem touru in road-tripu. To je bilo eno najbolj norih doživetij v mojem življenju, s te turneje je sledil tudi koncertni album, posnet v Oaklandu, New Yorku... Že samo po dveh mesecih stalnega članstva pri Vicious Rumors sem sodeloval v uradnem video spotu zasedbe. V roku manj kot enega leta sem se pojavil na prvem albumu z Vicious Rumors. Ta turneja, na kateri smo nastopil v neštetih zveznih ameriških državah in mestih (New York, Las Vegas, Oklahoma, Dallas, Houston, El Paso, Chicago, Indiana, Oakland/SF, Boston, vsi največji trgi torej, plus veliko manjših ameriških krajev npr. Cudahy itd.), se je januarja 2014 sklenila z našim nastopom na zdaj že kultnem 70.0000 Tons of metal festivalu, kjer smo bili co-headlinerji prvega dne s celotno odigranim Digital Dictator setom, prvič v zgodovini skupine. Zadeve so začele teči zares hitro. Postal sem prvi neameriški in s tem seveda prvi evropski član v 37 letni karieri skupine, ki se ji je kadarkoli priključil in prvi glasbenik iz območja jugozahodnega Balkana, ex-Jugoslavije, ki je nastopil na tem prestižnem festivalu, v bistvu najprestižnejšem metal festivalu na svetu poleg Wackna (no, v končni fazi, za 70 000 tons of Metal vstopnice stanejo med 666 ter 2000 in več evri, rekel bi, da je tale le prestižnejši, vsaj s finančnega vidika (smeh)…posebna čast s strani festivala je igrati v skupini, ki jo fest takega ranga pošteno spoštuje in plača, da igra ob že tako ultra dragi nastanitvi/potovalnih stroških banda, ki jih morajo kriti in celotne tehnične ekipe). Vse to se je zgodilo v prvih petih, šestih mesecih mojega bivanja pri Vicious Rumors. Že res, da sem dobil ob priključitvi k legendarnemu in vplivnemu bandu, kot so Vicious Rumors nek višji rejting, moje ime pa je širil naokoli predvsem producent skupine Juan Urteaga. Ne tisti producent, ki ga bandi plačujejo oz. najamejo da oddela svoje in gre domov, je enostavno naš brat. To je človek, ki dela z Machine Head, Testament, Heathen, Exodus, mnogimi svetovnimi imeni in skupinami, ki so vplivale name in tudi z platinastimi, miljonsko prodajanimi akterji ala Night Ranger, Ted Nugent, Rammstein. Z njim delam na redni bazi že leta, vedno je navdušen nad mojim trdim delom in presenečenje, ko me je poklical, niti ni bilo tako zelo veliko, kot bi bilo par let nazaj. Po njegovem priporočilu sem tako dobil klic iz tabora božje zaveze, Testament, za tem pa smo nastopili v Kanadi pred tisoči in tisoči fanov. Na priporočilo Urteage je zazvonil telefon, klical je Eric Peterson, človek, ki je napisal par mojih najljubših metal komadov v zgodovini in dejal je »rabim te, edini si ki lahko to opravi, Juan je dejal, da si »the man for the job«. Testament bi glede na svoj status lahko namesto Steve DiGiorgia poklicali Franka Bella, Rexa Browna ali katerokoli starosto /veterana iz svoje starostne skupine. Poklicali so mene. Izkušnja, da stojiš na odru s skupino, ki je v karieri prodala preko 14 milijonov albumov in velja za eno najvplivnejših v zadnjih tridesetih letih, skupino, ki je vplivala na tisoče glasbenikov... je popolnoma nerealno in neopisljivo. Prvi Testament komad sem slišal, ko sem štel 12 let. Kot mulci smo igrali Testament priredbe dneve in dneve, naenkrat pa sem bil tam s Chuckom Billyem, Ericom Petersonom in Alexom Skolnickom in tisoči pod odrom. 15 let igranja metala se mi je odvilo pred očmi, ko smo z legendarno Over The Wall odprli koncert in sem odigral srednji bas part, preden je v legendarno solažo stopil Skolnick 1 meter stran od mene, ljudje pa so se tekom komada klali v mosh pitu. To je bil najbolj divji film v mojem življenju, na nekaj takega te ne pripravi na stotine odigranih koncertov, ki sem jih odigral pred tem na več kontinentih z prav tako vplivnim bandom, kot so VR in pred tem lokalno. Testament so ob Slayer, Megadeth, Anthrax, Priest, Maiden, Sabbath, Machine Head in »novejših« velikih skupinah ala Mastodon, Lamb of God, komercialnejših Nightwish, Sabaton itd. dejansko eden največjih metal bandov na celem planetu. To ti govorim kot fan. O tem dogodku bi ti lahko govoril še dve uri, vse od prve do zadnje minute. Neopisljivo. Ko se tvoje ime znajde med glasbeniki, ki so kakorkoli sodelovali s Testament skozi njihovo kariero in so poleg tvojega imena pripisani Eric Peterson, Alex Skolnick, Dave Lombardo, Chuck Billy, Gene Hoglan, Paul Bostaph, James Murphy, Zetro Souza… ko se postaviš v svoje misli pri 13, 14ih ti naenkrat ni več popolnoma nič jasno. Kljub dvajsetim letom v glasbi me taki trenutki vedno postavijo v otroška leta, ko sem lepil postre na steno in si mislil »hm, nekdaj bom tudi jaz tam in nek otrok sredi ničesar bo gledal mene na steni in razmišljal na isti način«. Višje ne moreš in s tem sem popolnoma zadovoljen (smeh), ker je to več, kot sem kadarkoli pričakoval, po drugi strani pa sem to sprejel kot logično posledico svoje nepopustljivosti, znanja in dolgih let dela, s svojimi lastnimi rokami, znojem in krvjo. Stvar je neponovljiva, to (Testament) je vrh gore, ki mi daje notranji mir. Univerzalna energija najde pot. Direktno iz Raven na Koroškem heh. Z največjim spoštovanjem in ponižnim dejstvom, da to situacijo cenim bolj kot karkoli drugega kadarkoli. Glede Paradox: priletel je Charlyev mail, da ima celotno 60+ minutno demo verzijo albuma posneto in zaranžirano, brez bas kitare. Dal mi je nekaj dni časa, da jo preposlušam in da se odločim, ali bi sodeloval na albumu. Zadeva je zvenela na moč kvalitetno in glede na to, da je letos 30. obletnica delovanja skupine, je vse skupaj delovalo še toliko bolj posebno in vsekakor sem privolil. Že iz samega spoštovanja do skupine, ki je ena prvih metal zasedb, ki so nastale v Nemčiji, ekstremno pomemben band v nemški metal sceni, ter utemeljitelj power/thrasha, torej melodične veje thrash/speed metala. Vsak metal poznavalec vse to ve. Dejstvo, da sva Paradox s kolegom Oswaldom odkrila pred mnogimi leti in sem bil tudi čustveno navezan na glasbo skupine je bil ponovni surrealni moment. Kasneje me je zopet poklical Eric Peterson iz Testament, s katerim sva posnela Winter Sun single s kanadsko pevko Leah. Ta projekt je bil precej zanimiv in globalno zelo dobro sprejet, bil pa je zanimiv tudi zame osebno, saj odstopa od vsega, kar sicer počnem v metalu. Z Ericom tudi sicer sodelujeva pri veliko ostalih glasbenih zadevah, ki pa so zaenkrat skrivnost.
RockLine: Eno najpomembnejših vprašanj tega intervjuja. Paradox so album »Pangea« izdali v začetku junija, Vicous Rumors bodo novega, ki so mu dodelili naslov »Concussion Protocol«, konec avgusta letos. Kako je potekalo snemanje obeh albumov, sam proces evolucije, v kakšnih okoliščinah?
Tilen: Tudi pri Paradox sem polnopravni član skupine in zanimivo je bilo, da mi je Charly (da, človekov nadimek je Charly, ne »Charlie«, kot marsikdo napačno misli (smeh)) pravzaprav za vsako skladbo dal povsem proste roke pri oblikovanju bas linij. To je pravzaprav moj osnovni pogoj preden vstopam v glasbene projekte. Da imam pri oblikovanju bas linij popolnoma proste roke in totalno umetniško svobodo. Do zadnje note. Novi album je izšel v letošnjem juniju, pred dvajsetimi dnevi in je najvišje rangiran Paradox album v celotni karieri skupine. Charly je enostavno rekel: »Use your magic« »Naredi kar hočeš!« Kar se Vicious Rumors tiče sem polnopravni član skupine, soavtor polovice skladb na novem studijskem albumu »Concussion Protocol«, kar mi izjemno veliko pomeni. Par slovenskih glasbenikov je igralo v določenih mednarodnih bandih kot session člani, torej »najeti« člani. Biti polnopravni, enakovredni član nekega legendarnega banda pa je popolnoma druga zgodba. Ti komadi so ustvarjeni primarno ob sodelovanju z Geoffom Thorpeom. Trem izmed petih sem tudi sam podelili naslov in sicer Victims of a Digital World, Every Blessing is a Curse in Last of Our Kind, besedila je končal Geoff. Sicer pa sem dodatno soavtor na skladbah Concussion Protocol, Chasing the Priest, ki je naš prvi single in pa Take it Or Leave It, ki bo naš drugi single, izdan čez približno tri tedne. Slednji komad je nasploh prvi v 37-letni karieri zasedbe Vicious Rumors, ki se odpre z bas linijo. Zanj bo izdan tudi uradni videospot.
RockLine: Si se torej v tej skladbi kreativno popolnoma »razstrelil«?
Tilen: Da, skoraj dobesedno. Pisal sem in pisal. Po pregledu se mi je zdelo, da je vsega preveč, no, na koncu so bili člani zasedbe zaprepadeni in dejali so: »Ničesar ni preveč, točno to rabimo«. To me je zelo presenetilo, ker se vedno v prvi vrsti prilagajam komadu in iščem idealno linijo, ki bo nekako »ugajala« komadu in podprla fondacijo skladbe kot take. Torej; nobenega pretiravanja. To se je zgodilo popolnoma spontano in Geoff je hotel to spontanost v celoti zadržati na skladbi. Na to dejstvo sem izjemno ponosen. Skupina je imela v karieri ogromno članov, preko trideset se jih je izmenjalo v postavi do danes (povsem logično, 37 let neprekinjenega delovanje je neverjetno dolga doba za obstoj neke skupine, »life happens« in menjave se dogajajo) in od tega je bila le peščica, mogoče trije ali štirje, ki so soavtorji. Poleg Geoffa, ki je seveda glavni avtor Vicious Rumors glasbe. Ob tem pa moram omeniti tudi založbo SPV/Steamhammer Records. Pri tej legendarni nemški založbi bivamo Vicious Rumors že dalj časa in moje ime se je ob izzidu predzadnjega VR albuma pred dvema letoma pojavilo na steni glavnega prostora na sedežu založbe, kjer končajo vse plošče, izdane preko SPV organizacije…v družbi imen, kot so Judas Priest, Motörhead, Saxon, DIO, Ritchie Blackmore (Blackmore's Night), Helloween, celo blues boter B.B King in kraljica Tina Turner sta izdala albume preko SPV...V družbi tistih torej, ki so pustili ene izmed največjih pečatov v rock in metal glasbi kadarkoli in napisali fondacijo zgodovine glasbe v kateri ustvarjam. Nenazadnje tudi veliki Scorpions, ki so v lanskem letu izdali vse albume iz 70-80's obdobja na novo pri omenjeni založbi. Moj oče je velik ljubitelj Scorpions in po moje si niti približno ni upal sanjati, da bo kdaj ime njegovega sina zapisano poleg imena Scorpions v zgodovini izdaj albumov preko SPV/Steamhammer založbe.
RockLine: Vem da si velik ljubitelj in nasploh poznavalec Iron Maiden. Kako pomembna je v tvojem življenju figura imenovana Steve Harris?
Tilen: Zelo. Vendar ne v smislu direktnega vzora. Torej nikakor ne v smislu poveličevanja, »malikovanja«. Tega ne poznam. Jemljem oziroma razumem ga kot velik osebni navdih. Usmeril me je. S svojim »driveom«, s svojo »stage persono«, s svojim prepričanjem v to kar počenja, s svojo naravo, energijo, ki jo izžareva. Pravzaprav s svojo nepopustljivostjo, ki sem ji dodal veliko mero koroške brutalnosti. Večkrat so me spraševali, če sem normalen, da res verjamem, da bom v metalu kaj dosegel. Preboj izgleda nemogoč, sploh iz Koroške, možnosti so 1 proti 60409585. V takšnih trenutkih sem se vedno spomnil nanj in na njegovo izjavo v času, ko je potekala punk eksplozija sredi sedemdesetih. Vsem okoli njega je preboj izgledal nemogoč, a je dejal: "Samo malo počakajte in boste videli!« Dejansko je Steve Harris ena izmed tistih oseb, ki so močno vplivale na moje življenje. Je silno vplivno ime za moj glasbeni razvoj in nazor, sploh v smislu tega, da lahko bas kitara, kot instrument v glasbi ravno tako izstopa in je poudarjena. V smislu fizične interpretacije, v smislu glasnosti, v smislu ultra specifičnega zvoka. Tisti model neopazne figure iz ozadja, ki je spremljal basiste pred tem, se je nenadoma razblinil. No, vendar to ni bila izključno Harriseva receptura. Tudi on se je učil od drugih, tega res ne smemo pozabiti. Predvsem pod vplivom Petea Waya iz UFO, nadalje je tu John Entwistle (The Who), prvi silno glasen basist na planetu in tako naprej…Ne smem zaobiti Chrisa Squirea iz progrockovskih velikanov Yes in njegovega revolucionarnega zvoka iz začetka sedemdesetih, ter Geddy Lee-ja iz Rush, tu je Geezer Butler iz Black Sabbath, Martin Turner iz Wishbone Ash itd. Steve Harrisa sem pred leti spoznal tudi osebno in izkazal se je za izjemnega človeka. Kontakt z njim je le potrdil tisto, kar sem si mnoga leta mislil o njemu. Izjemno pozitiven človek. Iron Maiden so zares bistvo metala…ne da bi jih precenjeval, v mojem srcu pa absolutno nosijo posebno mesto, pri čemer ostaja Steve Harris vodja vse te »operacije«.
RockLine: Tilen, nekje morava zaključiti. Pogovor je izvrsten in težka naloga je, ko ga je treba takole časovno omejiti. Zato postavljam za konec tisto klasično vprašanje. Kakšne načrte gojiš za bližnjo, pa tudi daljno prihodnost? Lahko izpostaviš tudi katere sanje te še ženejo dalje in katere si ustvaril do tega dne.
Tilen: No, kar se sanj tiče so dosežene. Potujem po svetu. Plačano. Z vsemi prevoznimi sredstvi, od letal, tour busov, vlakov in vseh ostalih možnih lokalnih prevoznih sredstev. Z letali sem izključno zaradi metala preletel več kot pol sveta in vsa potovanja, ki mi jih čisto vsako leto omogoči igranje v bandih cenim bolj, kot si večina predstavlja. Igram po celem svetu, igram v vseh oblikah, od klubov, do hal do mega festivalov. Igram z največjimi imeni na svetu. Nikoli si nisem predstavljal, da bom sredi Belgije igral z Anthrax, Exodus itd. pred 20 000 ljudmi. Igral sredi atlantskega oceana (karibsko morje) z Overkill, Symphony X, Carcass, medtem ko se metal križarka s tisoči glasbenih navdušencev premika po morski poti mimo Kube proti Mehiki. Stal na odru s Slayer, gledal Metallico ali Iron Maiden iz dveh metrov na odru. Pred leti je na Hrvaškem za nas odprla Sepultura na Underwallu. Si delil odre z 99 procenti skupin, ki sem jih poslušal kot mlad nadobudnež. Igral z bandi, ki sem jih lepil na stene kot otrok. Glasba je vse, življenje brez glasbe bi bilo napaka, kot je dejal veliki Nietzsche in glasba mi je z močjo volje vse to omogočila. Živim to, kar sem si rekel, da bom, ko so mi v osnovni šoli dejali »ne glej skozi okno, svet ti sam od sebe ne bo dal življenja, to, kar ti mi govorimo ti ga bo«. Tisti trenutek sem si rekel »ne, ne, življenje mi bo dalo to, kar bom sam ustvaril«. Videti čim več kontinentov, držav, krajev na našem planetu je bila od nekdaj moja želja in zdaj, ko ga na redni bazi doživljam skozi svojo najljubšo glasbo, ki je moje življenje... je vse še toliko lepše. Nadalje sem si od nekdaj želel nastopiti v Riu De Janeiru. To je bila otroška želja. Tudi to mi je uspelo pred par leti. Sicer ne (še) na Rock in Riu, pač pa v dvoranskem koncertu skupaj z legendarnimi Destruction, kar je popolnoma neopisljivo. Igrati v Riu in doživeti nogometne ovacije ob igranju in po koncu vsakega komada je bilo noro. Naš brazilski prodajalec je tisti večer prodal za 3000€ mercha (smeh). Fascinira pa me ne le Rio, pač pa celotna Južna Amerika. Najboljši kontinent za metal, brez najmanjšega dvoma. Igrati tam je bilo izvenzemeljsko, poleg Brazilije mi je bilo popolnoma neopisljivo tudi v Argentini, ki je druga najbolj »nora« država v Latinski Ameriki. Igrati na čim več kontinentih je bil moj cilj in redno se vsako leto dopolnjuje…podariti tisti trenutek svojega časa, na katerega čakajo nekateri oboževalci tvoje skupine leta in leta. Točno vem, kak je ta občutek. Izjemno radostno je užiti to predanost in iskreno energijo, ki jo seva občinstvo na različne načine in na različnih koncih sveta, ko se igra tvoja glasba na koncertnih nastopih. Ljudje, ki so tam res zaradi tebe. Privilegij je igrati s »starimi« skupinami z dolgo zgodovino, ki imajo res die-hard fanatike. Večina glasbenikov tega žal nikoli ne doživi. Signing sessioni in druženja s fani so poleg samega igranja moja najljubša opravila. To jemljem kot izredno pomembno stvar. Za fane bi naredili vse, vemo, da nam oni omogočajo vse to, zaradi njih živimo svoje sanje. Ko fani pošiljajo slike njihovih zbirk z albumi tvoje skupine, fotografije svojih sob iz celega sveta (nazadnje so me najbolj presenetile Trinidad in Tobago, Sirija, ter Irak…), ki jih imajo polepljene s plakati tvojega banda…uf…v času interneta, ko ima vsaka skupina svojo FB stran in je dostopna vsem, je »stare« fizične zadeve, kot so zastave in postri še toliko lepše videti. Živimo za fane in seveda: tudi sami smo fani. Noro je ob sebi gledati ljudi, ki so so-ustvarili metal zvrsti (power, thrash), a še vedno delujejo z ultra entuziazmom (Geoff Thorpe, Eric Peterson…), ki mu ni videti konca. Da nadaljujem…nastop s Testament – ultimativa v mojem življenju in eden izmed trenutkov, o katerih bom razlagal vnukom, ko bodo bandi, ki so nastali in igrali v 80-ih letih prejšnjega tisočletja samo še oddaljena fantazija. Neponovljiva stvar, o kateri je bilo veliko napisanega. Prav tako se je uresničila želja, da snemam v največjih svetovnih metal templjih z osebami, ki ustvarjajo metal zgodovino. Snemati v SF bay area območju v Ameriki je neprecenljivo. Delati z Geoffom Thorpeom, Ericom Petersonom, C. Steinhauerjem je stvar presežkov, to so ekstremno unikatni metal ustvarjalci in osebnosti, vsak od njih je napisal preko 100 komadov v karieri, njihove izkušnje so neprecenljive in ko te ti legendarni ljudje na dnevni bazi sprašujejo za mnenja, ideje itd. se počutiš res počaščeno in skromno. Kar se ciljev tiče? Vse obdržati najmanj na tem nivoju, ki je dosežen. Kljub temu, da sem trenutno izjemno zaposlen, celo nemara preveč zaposlen, je to najpomembneje... Da obdržim in zadržim ta nivo. Ovir pravzaprav ni. Le ena je. Čas, seveda. Kratkoročni cilji. Paradox album je izšel, prodan je v tisočih in tisočih izvodih v treh tednih po izidu, kar je za leto 2016 pravzaprav neverjetno za band, ki ne igra »v živo«. Vse naklade in količinsko omejene izdaje albuma so pošle. Japonci so posebno japonsko verziju albuma z bonus komadov pokupili v parih dneh. Pripravlja se ponatis. Album »Pangea« je nekaj posebnega. To smo tudi želeli in glede na odzive in recenzije iz celega sveta nam je to na srečo uspelo. Prvi Paradox album na vinilu po legendarni »Heresy«. Kar se tiče Vicious Rumors: novi album izzide dne 26.08.2016. Po promociji s singli in videospoti sledi svetovna turneja s pričetkom konec oktobra v Evropi. Tu se bomo mudili več kot mesec dni. Prva turneja z legendarnim nemškim izvajalcem, ki je zaenkrat še skrivnost, bo objavljena kmalu. Sledijo Severna Amerika, Japonska, Južna Amerika, itn…Ta projekt, torej »Concussion Protocol World Tour« bo trajal leto in pol do dve leti. Vmes bomo posneli še tretji del koncertnega albuma »Live You To Death«. Za štirideseto obletnico skupine se planira DVD. Leta 2016 bomo izdali EP tudi s Thraw. Torej trije res veliki projekti, eden pa zaenkrat še ostaja malce skrit, a tudi ta bo v kratkem obelodanjen. Pripravljam tudi solo album z naslovom »Back to Bassics« (drugi »s« je tam z namenom). Nekaj komadov je posnetih že dve leti, vendar ne najdem časa, da bi zaključil delo na albumu. Pri tem mi pomaga brat Domen (Thraw), ki skrbi za produkcijo. Domen je studijski in kitarski genij in tako rekoč že od nekdaj moja največja podpora v vseh ozirih ter moj edini konfidant, ki mu 100% zaupam. Da končam glede Vicious Rumors: Sledila bo tudi festivalska turneja v letu 2017 (prva potrditev je BYH festival v Balingenu), kar bo sploh zanimivo spremljati, saj smo zadnji dve leti namerno izpustili pojavljanja na festivalskih prizoriščih. Sploh po Belgiji, Nemčiji in na Nizozemskem, ki so naša tri največja evropska tržišča. Če se za trenutek vrnem k začetnemu vprašanju…kaj me žene naprej…že samo dejstvo, da sem dosegel zadeve, ki sem jih, me žene naprej. Sem zelo ponosen človek in nihče mi zgodovine, ki sem jo ustvaril z lastnimi rokami ne more vzeti, nikoli. To me navdaja z ekstremnim notranjim zadovoljstvom. Osmega avgusta lani sem bil v Testament, Paradox in Vicious Rumors simultano. To je najpomembnejši trenutek moje kariere. Če bi mi pri 14ih rekel »nekoč boš na odru s Testament sredi Kanade pred tisoči in tisoči ljudi« ali »heavy metal boš igral sredi atlantskega oceana na križarki, ki sprejme več ljudi ko Titanic«, da bo moje albume v fizični obliki držalo v rokah in poslušalo na tisoče ljudi po celem svetu, celo v državah, za katere večina ljudi niti ne ve, da obstajajo itd., bi mu rekel » ti veš, kje je »ta, ta, in ta država« na zemljevidu sveta in kje so Ravne na Koroškem? Ponižno in objektivno: vse in še veliko več od tega se je dejansko zgodilo in v foto/video arhivih in glasbenih zapisih po celem svetu bo ostalo ovekovečeno za vekomaj. Četudi bi se jutri vse skupaj končalo...bi vedel, da sem vse naredil po svoje, po svojih načelih, nikomur in nikdar se nisem pustil j'%&ti, vedno sem stal za svojimi besedami, medtem ko je listje okoli mene odpadalo. Ampak se ne bo…pot je še dolga in vse dokler mi bo fizično telo dovoljevalo, bom hodil naprej…vsak dan, ko se zbudim, jemljem kot privilegij na planetu, ki je prepleten z zarotami in nečistimi mislimi hipokrizije, laži in manijakov, ki stremijo k prevladi nad šibkejšimi. No, vse dokler je tu metal, ki rešuje mnoge ljudi skozi svobodno glasbeno izražanje, je vse v redu.
RockLine: Ali sva izpustila še kakšno pomembno misel za konec intervjuja?
Tilen: Nemara tole. Rad bi sporočil bralcem, da naj se ne ozirajo na to, kaj jim govorijo drugi, predvsem o tem kaj zmorete ali ne zmorete. Oziroma predvsem kaj si mislijo drugi. Ne ozirajte se na njih. Počnite le tisto, kar se vam samim zdi pomembno za vaše življenje. Bodite skromni in ponosni. Le to vas bo pripeljalo do tega kar želite in hočete. Do ciljev. Sledite jim. Nekoč sem utopično govoril »vsakemu lahko uspe«; tega ne govorim več, ker to definitivno ne drži. Uspe lahko le tistemu, ki v svojo vero vloži samega sebe, celo svoje življenje in to potencira trikratno skozi vsak aspekt svojega obstoja. Ne delajte si utvar, da lahko komu uspe po naključju, vse stvari imajo svoj namen. Nikomur ne uspe po naključju. Seveda pa je res, da sreča spremlja hrabre, najhrabrejše. Izrednim uspe zaradi mnogih faktorjev. Nekaj imajo v sebi. Ob vsem ekstremnem delu imajo v sebi dodano vrednost, ki je ni možno opisati. Univerzalno energijo. Usodo je torej treba najti. Druga stvar: zahvala gre vam, RockLine, za vso podporo, za vztrajnost, da scena živi, teče dalje, da si trgate svoj prosti čas za to, da lahko ljudje berejo o kvalitetni glasbi in so za dodatek tudi dobro informirani o dogajanju po celi Evropi. Hvala Aleš, za tale old school pogovor ob pijači, meni se tega dolgega zvočnega zapisa, ki ga boš moral predelati sigurno ne bi dalo pretipkati (smeh). Hvala ekstremni podpori, ki jo nudite! RockLine-u tudi iskrene čestitke za prvih 10 let aktivnega »ultra« delovanja. Želim vam vsaj še naslednjih 30 let. In za konec: »Metal živi !!!« Hvala!
RockLine: Hvala tudi tebi Tilen za tole res noro izčrpno »izpoved«. Super pogovor. V imenu ekipe RockLine in naših bralcev ti želim poln razcvet v vseh ozirih, na vseh življenjskih področjih. Nasploh pa na tistem, ki se tiče glasbene umetnosti.
Fotografije so vzete iz RockLine arhiva in se nanašajo na nastop Vicious Rumors v sklopu ogrevalnega dne Bang Your Head!!! festivala v letu 2013, celotno RockLine reportažo s tega koncerta lahko preberete TUKAJ!
Vicious Rumors - Chasing the Priest (lirični video):
Vicious Rumors - Take It Or Leave It (uradni video):
na vrh