Pred nabito polnim koncertom v zgornjem klubskem prostoru Orto bara, se mi je h kratki, a izčrpni in nadvse prisrčni debati prdiružil eden najbolj vročih in aktivnih rockerjev na slovenskem ta hip. Matevž Šalehar "Hamo", ki je v Orto baru s svojo zasedbo Tribute to Love upihnil prvih deset svečk.
RockLine: Deset let delovanja, preko petsto odigranih koncertov, to je zelo lepa številka za Slovenijo glede na čudne čase s katerimi se danes globalno sooča rock'n'roll. Je bila pot do sem težka?
Hamo: Hjam… Prvih pet let drgneš in se stvari ne premikajo nikamor, prvih pet let je bila res katastrofa. Vsakokrat gledaš pet ljudi na špilu, po možnosti enih in istih. Ti hodijo na koncerte, te podpirajo, kupujejo majice itn… Počasi že obupuješ ker število nikakor ne naraste, pa se zadeve le počasi pričnejo premikati navzgor. No osnovna ideja je bila, da počastimo v prvi vrsti prav te naše najbolj goreče oboževalce, ki držijo z nami od prvega dne dalje in jim priredimo posebni koncert tu v Orto baru.
RockLine: Kako to, da ste se odločili za to proslavo izbrati prav Orto bar in to njegov zgornji koncertni prostor?
Hamo: Pa v bistvu smo tu spočeli naš prvi greh. Natanko tu smo prvič nastopali pred desetimi leti. To je to praznovanje. Gremo na isti oder, kjer se je vse začelo pred desetimi leti. In upam da bo tu praznovanje tudi naših dvajsetih let. Prav tu. No, lahko bi igrali spodaj, kjer je več prostora, saj se soočamo s težavo, da se je res veliko obiskovalcev prijavilo za današnji koncert. Kar se mene tiče sicer ni problem, nastopal sem spodaj, tu. Pred več kot dvajsetimi leti smo igrali še poleg prvega šanka v Orto baru, takoj desno ko prideš na prizorišče, sedaj imajo tam veliko platno in je navadno prostor zaprt. Tam je bil improviziran oder. Tam smo igrali še z Babewatch. Potem pa smo posvojili prav gornji koncertni prostor. Z večjim se zaenkrat še nismo povsem spoprijateljili, a ga bomo posvojili. Ni vrag, da ne. Vse v svojem času.
RockLine: Si glasbenik, ki si tako rekoč v slovenskem glasbenem prostoru s svojo nenehno aktivnostjo "vseprisoten". Za to si trdo garal, pojavljaš se vseskozi na odrih, bodisi kot del glasbenih projektov, kot posebni gost, pomagal si Mladim levom pri obeleževanju njihovih jubilejev. V relativno kratkem času ste Hamo And Tribute 2 Love izdali dva studijska albuma, itn…
Hamo: Zelo preprosto. Vse to namreč zelo rad počnem. Če primerjam današnje čase z nekimi drugimi časi, ko smo igrali še Babewatch, so ti časovni razkoraki neprimerljivi. Oziroma težko primerljivi. V tistih časih smo imeli po 130 špilov letno. V dveh letih smo dosegli vse tisto, kar smo v petih z novo zasedbo. Okej bila je druga izkušnja, smo pa igrali dobesedno v vsaki luknji in še nekaj je. Ljudje so nekoč raje obiskovali koncerte. Plošče so se tudi prodajale, naklade so bile višje. Prva naklada prvega albuma zasedbe Babewatch je znašala 15.000, prodana je bila v 12.000 izvodih. Tudi nihče nas prav zares takrat ni poznal. S Hamo And Tribute 2 Love smo prodali med 2000 in 3000 izvodov obeh plošč skupaj, pa imam občutek, da nas pozna več ljudi, kot je poznalo Babewatch. Časi so se torej obrnili, ohranila pa se je tista logika, da iz špila v špil dobivaš nove oboževalce, če igraš vse špile s srcem, to pomeni, da si pri stvari. Jaz rad izvajam glasbo in našel sem ljudi, s katerimi smo oblikovali izvrstno skupno formulo, zato zadeve zelo lepo klapajo skupaj.
RockLine: Dva izdana albuma torej. Novi »Pol S« ima manj skladb, prvenec »Dva« jih je štel šestnajst. Kakšne so glavne razlike v pristopanju do novega albuma, ko ga primerjaš s prvencem?
Hamo: Nekaj komadov ni na albumu, kar nam je neizmerno žal, da jih noben ne more slišati, ker so zelo dobri, tudi igrati smo jih nehali v živo. Koncerti so bili preprosto predolgi. Tudi za novi album, ki je v porajanju, ne predvidevamo velikega števila skladb. Bi pa radi čimprej izvajali tudi nove skladbe. Tega zadnjega albuma smo se že malo najedli pri izvajanju v živo. Ne da bi bil slučajno album dolgočasen. Prej nasprotno, saj ga lahko eksperimentalno razvlečemo med koncertnimi nastopi. Sicer je dolg uro, na špilu pa smo z njim naredili tri ure in dvajset minut. Sicer pa če primerjam albuma med seboj. Okej prvi album ima šestnajst komadov, je pa res da je album nastajal šest let. Naslednji album je nastal vsega v dveletnem obdobju. Komadi so na njem že veliko bolj povezani med seboj. Ker so nastajali v krajšem časovnem intervalu so si bolj podobni med seboj, tako po sami strukturi, kot tudi po zvoku. Tudi novi album,ki je v porajanju, bo kar se materiala tiče mnogo bolj konsistenten. In še nekaj je. Iz albuma v album smo čedalje bolj iskreni in vedno manj blefiramo. To slednje pomeni, da ti pripoveduješ neko zgodbo, ki je nisi doživel. S takšnim materialom je blazno težko stati na odru, sploh npr. petdesetkrat zapored. In tudi večkrat zapored. Če zgodba ni iskrena, jo težko ponavljaš npr. 10 let. Tega se želim torej izogibati. Sem sicer zelo dober blefer na kitari, kar se pa tekstov tiče, si pa želim da v njih govorim tisto, kar se mi je dejansko tudi zgodilo, oziroma kar doživljam npr. dnevno.
RockLine: Že v prvi polovici lanskega leta ste izdali »Pol S« tudi v obliki vinilne plošče, kar je izredna gesta, nasploh če si avdiofil. Ta organskost vas očitno zelo privlači. Kako boste v tem oziru pristopali pri snemanju novega albuma?
Hamo: Na novem albumu sva kar se materiala tiče avtorsko najbolj prisotna Denis in jaz. Načeloma iščeva nek globalen zvok albuma. Okej, zdej recimo, da sva ga našla, pa čeprav nismo še nič posneli in je datum izida albuma že znan, kar zaznavam osebno kot vrste pritisk, a verjamem da nam bo uspelo. Kakorkoli obračam, želim v osnovi material novega albuma zapakirati v nek čas in prostor, ki bo to glasbo najbolje povzel. Jo predstavil na najbolj pristen način. Upam, da se bo album razvijal čim bolj naravno, da nam uspe izdati tudi vinil. Če bo do tega prišlo, potem poslušam samo še vinil, CDja nikoli več. Tako izrazita je namreč razlika v zvoku. Trenutno imam doma samo albume na vinilu. Ne zaradi trenda. Edino to me namreč prisili, da jih sploh poslušam. Meni vinil veliko pomeni. CD ali mp3 lahko poslušaš, ko pomivaš posodo doma, vinil pa te sili k poslušanju glasbe. In ker sem glasbenik, poslušam glasbo v detajlih in edino vinil ti ponuja tak užitek. Ker sem v tem oziru večni navdušenec in optimist, bodo tudi drugi v skupini razumeli mojo željo, da spravimo od sebe novi album tudi v obliki vinila. Vinilko moraš obračat, jo moraš brati, jo stalno »cufaš«,… stalno se nekaj dogaja z njo.
RockLine: To je tako skromna želja, a jo je v današnjem času kar težko realizirati.
Hamo: Glede na to da je prejšnja šla dobro v promet in da smo vseskozi na pragu preživetja, verjamem da bomo tudi to nekako stisnili. Ko prideš enkrat do denarja, ga moraš spet več zapravit, da znova pristaneš na robu preživetja. Tak je rock'n'roll. Šele takrat se zgodijo prave stvari. Prave stvari na pravem mestu in v pravem trenutku. Zgodi se natanko to kar se mora zgoditi. A moraš najprej zapraviti denar.
RockLine: Je kje v slovenskem glasbenem prostoru kak izvajalec, s katerim bi kot glasbenik želel v prihodnje sodelovati, ali z njim kaj posneti?
Hamo: Ogromno jih je. Mi igramo po celi Sloveniji in potem se zgodi, da nekdo odpre pred teboj koncert, ali pa da si na festivalu, kjer je več skupin. Tako smo bili na Jesenicah in pojavil se je Samuel Blues. To je človek s kitaro in je to kar npr. jaz nikoli ne bom. Iskreno povedano pravi »motherfucker«. S kitaro na odru, sam proti publiki, karizma. In kot komponist je super. Za v Anglijo za v tujino. Takoj bi moral iti tja. Jaz sem prepričan, da bomo v prihodnje z njim in to bo zelo hitro, zagotovo sodelovali. On je krasen. Prav tako Prismojeni profesorji bluesa, ki so udarili na sceni pred parimi leti. Takoj, pravzaprav zelo hitro, smo začeli sodelovati skupaj. Mi smo jih povabili na promocijo spota, oni so me pred mesecem dni povabili na njihov nastop v Križanke. Svaka jim čast. V svoj projekt vstopajo z velikimi jajci, res so pogumni. Upajo si. In takšni ljudje, ki so pogumni, imajo potem v glasbenem ozziru res veliko za povedati in pokazati. Na enem špilu prepričaš enega, potem dva in iz špila v špil pridobivaš s svojo srčnostjo vse več in več oboževalcev. Tu ni vnaprejšnje režije za dobičkom. To je stara šola.
RockLine: Mnogi primerjajo tvojo barvo glasu in pristop z Joe Cockerjem. Koliko je v tem resnice?
Hamo: Pa u bistvu sem zelo vesel vselej, ko naletim na takšno primerjavo. V bistvu je na sceni zelo malo hripavih vokalov, to je tistih, ki so se uveljavili na sceni. Pri petju ti namreč to kaj dosti ne pomaga. Ta register te bolj omejuje, kot kaj drugega. No po drugi strani, pa je zelo prepoznaven. Kar pa se Joe Cockerja tiče, sem bil in sem od nekdaj njegov velik oboževalec. Je pa veliko ljudi, ki imajo na isto vižo barvo vokala. Zame osebno je to velik kompliment. Je pa nemara še več drugih pevcev, od katerih sem še več pobral, kot prav od Cockerja. Sploh na prehodu v petje v slovenskem jeziku, pa je ta Cockerjev značaj zelo težko obdržati. Posledično je teh primerjav vse manj in manj. Dogajalo se je namreč to, da ko smo izvajali angleški material, da so rekli: »Okej, sej Cocker je super pa to… Ampak zakaj pa ne igraš nič svojega?« Sem pa vesel danes zelo še iz enega drugega razloga. Igramo že dese let in v vsem tem obdobju izvajamo prvenstveno naš avtorski material. Res da smo sem in tja zaigrali kakšno priredbo in to res za našo dušo, kot je skladba Take You To The Limit, ki jo v izvirniku izvajajo The Eagles. Preprosto zato, ker nam je všeč ta komad. Striktno torej za svoj gušt in ne zato ker bi ga ljudje bolje poznali. Okej. Torej sem in tja vržemo kak tuj komad v svoj glasbeni žakelj in ga po svoje zaigramo, sicer pa sem iskreno ponosen na to, da nam je uspelo doseči našo bazo poslušalcev striktno s preigravanjem naše avtorske glasbe. Danes tukaj v Orto baru stojimo torej na svojih žuljih. Priredbe je sicer koristno izvajati. Sploh na vajah, da dobiš občutek kako so komadi sestavljeni, strukturirani in da se ogromno naučiš lahko od tega. Na priredbe smo se kačili pri Babewatch, tokrat to pot se pravi s Hamo And Tribute 2 Love, pa striktno realiziramo cilje z avtorsko glasbo.
RockLine: Ko omenjaš Babewatch se te drznem vprašati, če je še kdaj upanje, da se zružite, ali je bil tisti nastop v oddaji Štos pri Draganu Buliču vaš poslednji krik?
Hamo: Koncert pri Buliču mislim, da je bil res zadnji Babewatch špil. Po drugi strani imam jaz še vedno zelo rad te fante, predvsem brata (Miha Šalehar op.p.). Miha je bil res glavni prinašalec idej, odličen kitarist in kar malo ga pogrešam v tem svojem bendu danes. Stalno ga malo dražim, da naj znova prime v roke kitaro. Sicer se upira, a jaz ne izgubljam upanja.
RockLine: Saj si bo premislil. Čez leta.
Hamo: Vztrajno čakam, ponižno čakam. Čeravno igranje s starejšim bratom v isti skupini in pri tem prevzeti vlogo vodje skupine, ni prav nič lahka stvar. S fanti iz skupine Babewatch imam stalen kontakt. Se videvamo, prijateljujemo, vse. Vendar pa da bi še kdaj igrali skupaj… to pa verjetno ne. Tisto so bili drugi časi, držala nas je skupaj mladostniška energija. Drug fokus in pogled na življenje. Moj je očitno ostal podoben, ostal sem v glasbi. Drugi so se spremenili, postavili druge prioritete na prvo mesto v življenju.
RockLine: Tukaj bi jaz zaključil. Pa vseeno. Sva pozabila dodati kakšno pomembno informacijo?
Hamo: Da. Dne 09.02.2017 nastopamo v Kino Šiška in predstavljamo novi studijski album (termin je bil kasneje zamaknjen za en teden, točneje na 16.02.2017, op.p.). Torej takrat izdamo novo plato. Saj album je že narejen in to me pomirja. Sedaj ga moramo le še posneti in zapakirati kot se šika, da bomo z njim zadovoljni.
Kako je bilo kasneje na koncertu zasedbe Hamo & Tribute 2 Love, lahko preberete TUKAJ!
na vrh