Vsled velikega uspeha, ki ga doživljajo Marillion z izdajo albuma "F.E.A.R." (2016), se je koncertna turneja skupine po uspešnih poletnih festivalskih nastopih "potegnila" tudi v jesen 2017. Na tej turneji so Marillion vknjižili kot prvi postanek starorimski amfiteater v bolgarskem Plovdivu. Še pred nastopom pa so se oglasili na tiskovni konferenci v plovdivski mestni hiši pred srenjo radovednih novinarjev.
V svoji karieri niste že 28 let opravili nobene spremembe v postavi, kar je skoraj dvakratnik povprečne dobe zakonske zveze. Kje leži skrivnost dolgoživosti te postave?
Steve Hogarth: Po vsej verjetnost v odpuščanju.
V nekem intervju je Steve Rothery dejal, da pričakuje, da bo leto v katerem je izšel album »F.E.A.R., se pravi 2016, eno najbolj uspešnih za Marillion v celotni karieri skupine. Je to res?
Steve Rothery: Časi so za nas naravnost čudoviti, odkar je izšel album »F.E.A.R.« Dobil je odlične kritike tako novinarjev kot javnosti, prav tako pa so aktualni koncertni, na katerih smo predstavljali skladbe z novega albuma, izjemno uspešni. Prav zato še vedno opravljamo koncerte s poudarkom na predstavljanju aktualnega albuma. Na turnejah se tako mudimo že drugo leto. Današnji koncert tu v Plovdivu je pravzaprav del sklepne turneje, na kateri predstavljamo album »F.E.A.R.« in na kateri bomo med drugim odigrali tudi dva koncerta na Japonskem.
Nedolgo tega, točneje pred štirimi leti, si že obiskal Plovdiv. Takrat si nastopal s svojo spremljevalno zasedbo. Se še kaj spominjaš tega obiska?
Steve Rothery: Seveda. Kot Steve Rothery Band smo nasploh prvič nastopili v Bolgariji in ta koncert se mi je še posebej vtisnil v spomin. Spominjam se izjemnega navdušenja publike ter močnih občutij in zato se zelo veselim dejstva, da smo znova tu. V Plovdivu sem spoznal veliko prijateljev in nasploh mi je mesto še posebej pri srcu.
Glede na to, da je kariera Marillion zelo dolga, osvajate s svojo glasbo različne generacije poslušalcev. Kako skušate vzbuditi pozornost do tega, kar ustvarjate pri najmlajši generaciji poslušalcev, recimo najstnikih?
Steve Hogarth: Je nikakor ne skušamo priobivati. Nikdar nismo napisali ničesar takšnega oziroma pristopali povsem premišljeno k ustvarjanju česarkoli glasbenega, kar bi imelo namen, da bi skušali pridobiti k poslušanju publiko. Zavedamo se, da imamo veliko oboževalcev po svetu in vsem tem oboževalcem smo tudi ekstremno hvaležni za podporo. In jih zelo spoštujemo. A, ko skladamo glasbo in snemamo albume, počnemo to resnično samo za nas same. Za nas pet. Prav tako nikdar ne razmišljamo o tem, da obstaja kjerkoli zunaj kakšno glasbeno tržišče. Menim da takoj, ko se prične umetnik zavedati prisotnosti tržišča oziroma ga ozavesti, preneha biti umetnik in postane tovarna.
Na našo veliko srečo se soočamo z dejstvom, da publika preprosto sprejema našo glasbo in to na zelo pozitiven način in zaradi tega si lahko vsi oddahnemo, saj dejansko ustvarjamo striktno le zase in pri ustvarjanju glasbe izhajamo le iz samih sebe.
Ste prva skupina, ki je za samo promocijo izkoristila moč interneta. Ali še vedno zaznavate medmrežje oziroma njegov obstoj, kot nekaj pozitivnega in ali so se občutja do interneta v teh letih kaj spremenila?
Mark Kelly: Ko smo prišli na to idejo leta 2001 smo resnično zelo dobro izkoristili takratne prednosti interneta. To so bili časi, ko smo se borili, da sploh obstanemo na prizorišču. Časi, ki za Marillion niso bili najbolj rožnati. Ker smo bili v finančnih škripcih, smo izkoristili internet in preko interneta pričeli prodajati našo glasbo. Vendar pa se danes soočamo z dejstvom, da je na tak način vse težje in težje preživeti z ustvarjanjem nove glasbe. Četudi lahko skoraj vsakdo posname svojo glasbo, ki je potem prosto dostopna na internetu za poslušanje, pa je od tega težko danes kaj zaslužiti. Se pa stvari postopno izboljšujejo in prihodnost deluje mnogo bolj vedra, zlati v smislu, kaj lahko umetnik doseže, da bi bila njegova glasba tudi korektno sprejeta.
Kar je dobrega prinesel za nas internet, je pravzaprav to, da je aktiviral vse naše oboževalce po svetu in jih nekako združil, povezal, v nekakšno komuno, v kateri bivamo tudi Marillion. Pri tem ciljam tudi na družabna omrežja. To več ne pomeni, da lahko danes prodaš toliko albumov kot pred dvajsetimi leti, vendar pa tvoja baza oboževalcev nenehno raste in se veča. Marillion imamo danes mnogo večje število oboževalcev, kot nekoč. Mnogo let smo bili le tarča kritik in primerjav s strani »mainstream« medijev. Družabna omrežja so to kritičnost razširila in naša podoba v svetu glasbe je zlasti na podlagi tega fenomena postala mnogo bolj relevantna v smislu, da si lahko poljubni glasbeni navdušenec, ki raziskuje našo glasbo, zgradi mnogo bolj jasno celostno artistično sliko o Marillion. Preko družabnih omrežij pride torej prej do relevantnih informacij, kot pa če bi moral prebirati o skupini le iz revij, ki so specializirana na to, da merijo uspešnost izvajalca na podlagi tega kako uspešna je njegova prodaja plošč. Ti časi so minili. To ni več pravo merilo uspešnosti in ljudje imajo danes mnogo več možnosti, da pridejo preko družabnih omrežij do bistvenih informacij o izvajalcu, za katerega se zanimajo, da lahko potem tudi korektno odkrijejo veljavo njegovega artizma oziroma ustvarjanja.
Marillion kariera je dolga skoraj štiri dekade in izdali ste 18. studijskih albumov. Vprašanje za Iana Mosleya se glasi takole: »Katere tri albume celotne Marillion diskografije bi ti izbral v smislu, da predstavljajo zate najpomembnejša dela v celotni karieri skupine?
Ian Mosley: Pravzaprav nimam osebnega favorita med Marillion albumi. O tem lahko sodim le glede na dani trenutek sedanjosti. Trenutno mi je zelo pri srcu najnovejši, to je »F.E.A.R.« Menim, da je ta album od začetka do konca izredno izpopolnjeno glasbeno delo oziroma studijski dosežek. Album namreč najbolje stestiraš tako, da ga izvajaš v živo. Če v živo vžge in deluje, potem si dosegel uspeh. Sam pa nimam osebnih favoritov. Lahko izpostavim nekatere skladbe s posameznih albumov, kot je Easter, ki ima izreden aranžma, ali pa nekoliko starejši material, recimo skladbe iz »Clutching At Straws« albuma.
Kako pa bi Pete Trewavas odgovoril na to vprašanje?
Pete Trewavas: Če bi že moral izbirati, bi izbral album »F.E.A.R.«. To pa zlasti zato, ker kot celota izredno dobro učinkuje. Drugi bi bil album »Brave«, ki velja tudi med oboževalci za enega najbolj priljubljenih Marillion albumov. Tega albuma resnično do nedavna nismo nikdar izvajali v celoti na koncertih, pred kratkim pa smo ga zaigrali na Marillion konvenciji. To je izpadlo zelo dobro in izredno dobro je prestal ta album svoj koncertni preizkus. Kot tretjega bi omenil tudi »Sounds That Can't Be Made«, ki je resnično prav tako zelo močan album. Ti tirje albumi so v tem trenutku, recimo temu, moji trije najljubši Marillion albumi. Vendar pa se to spreminja. Posamezen album lahko zelo vzljubiš tudi tako, da ga denimo po mnogih, mnogih letih znova izvajaš v živo. Pri tolikšni količini glasbe, ki smo jo ustvarili skozi leta, dejansko na nekatere skladbe in albume kar pozabiš. Potem pa se z njim ponovno srečaš in jih znova začutiš in pričneš neznansko uživati v njih. V poslušanju in izvajanju.
Mnogo ljudi že sedja sprašuje kdaj bo ustvarjen naslednji Marillion album.
(Vsi smeh)
Steve Rothery: Tudi sami si postavljamo natanko takšno vprašanje. Lahko napovem, da leta 2020.
Glede na sam naslov albuma »F.E.A.R.« nas zanima kakšni so vaši največji strahovi in kako pomembno je za umetnika, da izrazi svoje strahove v glasbi, ki jo komponira?
Steve Hogarth: Sam se bojim strahu pred neznanim. No vsekakor se bojiš čudakov v teh časih, kot sta denimo Donald Trump in Kim-Jong-un. Vendar pa, če ju pustimo pri kraju in se obregnem ob medije, ti najraje osvetljujejo pri stvareh prav to, da nekoga na smrt prestrašijo, pri čemer pa pri vsej stvari nikdar ne izveš za najbolj nevarno reč, ki se bo šele zgodila. Če ste paranoični, kot sem sam, potem vas je vseskozi strah pred »neznanim«. Kar se izražanja strahu tiče v glasbi, recimo v pisanju poezije, je to za nekoga ki ustvarja poezijo in besedila vselej zelo dobra priložnost, da preizkusi vse sovje demone in se spoprime z njimi, ne glede na to, kakšni so ti demoni. Lahko je to nekaj o čemer si ti prepričan da drugače ne more biti, pa se potem izkaže nasprotno, lahko je osebna reč, ko se ti godi krivica, lahko pa je to reč, ki jo ti opaziš na nekom drugem in se potem poezija nanaša na nekoga drugega. Pri vsem tem je zelo pomembno in bistveno, da pri pisanju besedil vedno ostaneš najprej iskren do samega sebe.
Nocoj boste nastopili na posebnem koncertnem prizorišču? Ali ste že kdaj pred tem nastopali v rimskem amfiteatru?
Steve Hogarth: Odigrali smo enega izmed takšnih koncertov in to nedavno tega. V Italiji, vendar pa se ne morem spomniti v katerem mestu je to bilo ( na srečo se je spomnil tega pisec teh vrstic in sicer: Verona, 10.09.2016, op.p.) Bilo je prečudovito. Vselej, ko nastopaš na odprtih koncertnih prizoriščih, to je na prostem, izziva to posebna občutja in strasti. Med prepevanjem te odnese v zamaknjenost, potem pa se naenkrat pred teboj prikaže mesec, ki je ravno vzšel. Posebej intenzivna so občutja med nastopanjem na odprtem prostoru, sploh če je lepo vreme. Ko si na takšnem prizorišču, kot je rimski amfiteater in kjer bomo nocoj igrali tudi tukaj v Plovdivu, dobiš občutek brezčasnosti. Takrat se zaveš, da si med zidovi starimi 2000 let, ki so tu ves čas in nenadoma oživijo in z njimi vsa ta antična kultura in duh preteklosti.
Tu je še eno vprašanje bolj politične narave. Kaj menite o Brexitu? Ali bodo glede na nove razmere skupine iz Velike Britanije prihajale težje do nastopov v Evropi, kot doslej?
Steve Hogarth: v kolikor se bo pričela Evropa vesti do Velike Britanije, kot se ZDA, kjer zahtevajo delovne vize in je kup nekih preverjanj ter pogojevanj, potem bomo sčasoma postali skupina, ki bo igrala le še na kraljevskem dvoru. Sam obsojam Brexit in menim, da ni na mestu in sem proti temu. Proti etiketam, da se ljudje v drugi državi počutijo, da so drugačni od drugih oziroma drugače vrednoteni. Konec koncev smo vsi enaki. Med nami ni razlik. Oznake nam dajejo drugi. Vse te ovire, zidovi, nacionalizmi,… Vse to kar se trenutno dogaja je zelo absurdno in menim, da bi se morali v vsej naši človeški zgodovini, do tega dne naučiti že marsikaj koristnega, da ne bi prihajalo več do takšnih zablod.